Matkov kot – Matkova krnica – Krničko sedlo (na greben čez lusko) - Krnička gora (sestop po grapi mimo votline) – navzgor na Krničko sedlo – nazaj dol na Matkovo krnico – Matkova kopa (gor in dol po osrednji grapi pod njo) – Matkov kot (razmere 16.8.2018)
Če se le da, običajno rad delam krožne planinske ture, no tule sta sicer dve krajši ponovitvi obvezni, pa vendar vse pohvale Viliju, ki je v tem divjem, neokrnjenem in težko dostopnem svetu nad Matkovim kotom, izbiral »lepe« potke in take, da se nam ni bilo potrebno bojevati z ruševjem.
Več o razmerah na poti in o čudovitem svetu nad Matkovim kotom s komentarji pod slikami, sicer pa na kratko opisano takole: na začetku poti v Matkovem kotu je na gozdnih poteh še vedno obilica podrtih dreves, tako da otežujejo dostop in orientacijo do lovske steze, ko ste enkrat na njej, navzgor do Matkove krnice ni večjih problemov, od tam čez melišče bolj ali manj po levem robu in pod steno na Krničko sedlo, krajši zahtevnejši del čez lusko na greben zahteva malo več previdnosti zaradi majavih in krušljivih skal, višje si pomagamo z ruševjem, nekje iz polovice grebena prečni spust v grapo ob ruševju, ki pripelje navzgor iz avstrijske strani, potem pa na vrh malo po levi in bolj po desni strani grape (tu in tam je na skalah nekaj rdečih pik), a itak je smer do vrha razvidna. Iz Krničke gore se na začetku spustimo malo bolj levo, ker nam je v pomoč ruševje, nato pa v grapo in mimo votline navzdol proti krnici v Belsko Kočno, a ne predaleč, ker je treba nazaj na Krničko sedlo, tudi tu gor je grapa šodrosta in krušljiva.
Prva ponovitev na poti je melišče navzdol iz Krničkega sedla v Matkovo krnico, tam pri starih lesenih ostankih stanu si privoščimo počitek in malico. Že pod krnico, še bolj pa od krnice proti Matkovi kopi je pot na široko očiščena ruševje in vejevja, verjetno zaradi lovskega turizma, zaradi planincev gotovo ne. Po taki udobni poti nato nadaljujemo proti vzhodu, prečimo še kaki dve skalni grapi in pridemo do tiste z možicljem ob poti (možicljev je na tem koncu zelo malo ali skoraj nič, ampak ta je iz te smeri ključen za nadaljevanje na Matkovo Kopo), od tu pa je treba skoraj navpično navzgor. Grapa navzgor je kar široka, ruševnato zaraščena, a tudi šodrasta (če gre skupina, nevarnost proženja kamnov), do sedelca pod Matkovo Kopo sicer malo vijuga sem in tja, a je dobro sledljiva. Iz sedelca se na vrh povzpnemo iz leve (v smeri navzgor), to je bolj iz avstrijske strani, pod samim vrhom pa je nekaj krajših zračnih in malo bolj zahtevnih mest. Matkova Kopa ima pravzaprav tri združene vrhove,ki so malo razklani med sabo; čeprav je nižja od 2000 m pa so iz nje na vse strani čudoviti razgledi.
Druga ponovitev krajšega odseka poti, sledi sestop iz Matkove Kope po isti grapi navzdol, nato pa se spodaj spet priključimo na udobno očiščeno pot in nadaljujemo proti vzhodu do naslednje grape, kjer si je za sestop v Matkov kot dobro zapomniti markantni skalni storžek na desni strani poti. Sledi nekaj strmih spustov brez težav, a s povečano previdnostjo po travah in čez redek gozd, vse do skalnega skoka s pleteno aluminij žico, ki se uporablja za elektriko. Ta je sicer na več delih že na pol pretrgana, a človeško težo še drži, če ji ne zaupate – potem je nujno s seboj imeti 30 m vrvi. Ko prečimo to grapo, težave popustijo, a steza čez gozd navzdol se tudi še kar vleče, na koncu nam hojo olajšajo gozdne ceste. Po slabih 8 urah sestopimo v suho hudourniško strugo v Matkov kot nasproti lovske koče, ja, zelo hitro smo nazaj … Vili ima dolg in hiter korak.