Veliko je že povedanega o tej čudoviti gori v predhodnih objavah in njena veličina je res velika. Večino objav na forumu je takih, kjer so opisani uspehi in doseženi cilji, manj pa je opisov ko ne gre vse po planih. Moj opis v nadaljevanju bo nekaj takega, zato ga želim deliti z vami. Že večkrat sem bil v neposredni bližini Matkove kope, tako na Matkovem sedlu, kot Matkovi krnici pri prečenju grebena iz Mrzle gore, nikoli pa ne na pobočjih Matkove kope. Tudi včeraj pozno popoldne sva se z mojo drago po izboljšavi vremena odpravila le na Jerebičje, vendar sem se nato instiktivno odločil, da grem sam še na Matkovo kopo, ona pa se je vrnila nazaj proti Pavličevemu sedlu. S pristopom na vrh nisem imel težav. Iz forumov sem imel v glavi le, da je možno po grapi pri Matkovem zobu proti vrhu. Bilo je kar nekaj rušja in izpostavljene plezarije. Na vrhu sem bil okoli 20.00. Sestopal sem proti melišču in se nato usmeril nazaj proti zobu. Tako pridem do dvojnega okna, kjer se že mrači.
Prečim še naprej v desno in se spustim k stenam zoba. Napredovanje navzdol mi zapre skok. Nazaj ne grem, ostane samo še varianta navzgor nad sedelce pri Matkovem zobu oz. pod steno. Od tam pa čez grapo do pristopne stezice, ki sem jo takoj prepoznal. V lažjem svetu gozda mi koncentracija malo popusti in misleč na lažjo pot do Matkovega sedla se stezica naenkrat izgubi, pobočje postane zelo strmo. Misleč da sem prenizko se usmerim levo navzgor in po kakšnih 30 višincih naletim na skok pred sabo, ki podnevi ne bi bil problematičen. Izkušnje iz mnogoterih drugih nočnih pohodov, sama noč in seveda tudi že utrujenost pa sprožita v možganih alarm, "Čas je da se ustaviš". Čeprav sem se popoldne odpravil le na Jeribčje sem imel v nahrbtniku vse potrebno za bivakiranje. Sporočim, da sem se ustavil in me ne bo v dolino, se toplo oblečem, popijem preostanke vode in začnem dremati. Ob skoraj polni luni, zvezdah in brezvetrju predremam do svita. Nemalo sem bil zjutraj ob svitu presenečen ko na svoji levi opazim obrise Matkovega zoba. Kako je to sploh mogoče, saj bi moral biti na pobočju, ki gleda proti Matkovem kotu in ne proti Avstriji. Ampak dejstva so govorila drugače. Dejstvo je, da sem sinoči ko sem prihajal od zgoraj zgrešil na samem križišču stezic, kjer bi se moral usmeriti desno proti Matkovemu sedlu, dejansko pa sem se usmeril levo (ponoči je bilo to naravnost) na stezico, ki pelje pod Matkov zob. Misleč, da sem na južnem pobočju oz. nad Matkovim kotom sem z popravljanjem smeri v levo in navzgor pravzaprav hodil nazaj proti grapi pri Matkovem zobu. Zjutraj se je izkazalo, da sem bivakiral le 10 m pod stezico preko katere sem včeraj šel že dvakrat. Zjutraj se spočit in ob dnevni svetlobi odpravim nazaj proti Jerebičju, kjer v jutranjem soncu občudujem vrhove okoli sebe.
Verjamem, da bo več vrst komentarjev na mojo objavo, zato tudi ne bom pisal posebnih zaključkov, vsak si naj izlušči svoje mišljenje. Zase vem, da me vsaka gorska izkušnja bogati in veča spoštovanje do gora, hkrati pa je doživeti trenutek neponovljiv in veličasten kot je bil današnji jutranji kukovičji kuku, ki te sredi gozda predrami namesto vaškega petelina.