V soboto(10.8.) sem šel na Montaž. Zaradi priprav na dopust sem prišel na Pecol šele okoli cca 12h. Napoved vremena je bila po nekaj deževnih dneh dobra, ko sem se peljal proti Ratečam je še sijalo sonce, ko pa sem se peljal proti Na žlebeh in Pecolu pa so se že pojavili oblaki. Na Pecol me gasilci najprej niso spustili, nato pa ko pridem čez kake 10 min. nazaj do odcepa, mi pravi naj grem a pohitim.
Na Pecolu seveda polno gasilcev, italijanskih in avstrijskih. Pogledam proti Montažu in vršni greben je bil v megli. Hmmm...
Pridem do Brazze in vidim, da nihče ne nadaljuje naprej. Ponavadi se valijo množice. No, OK do kamor bom prišel bom pač prišel. Usmerim se proti prelazu Forca dei Disteis. Na poti srečam enega svizca.
Na prelazu malo počijem potem pa se odpravim naprej, morda pa se bo megla razkadila. Grem mimo spominskih tablic na začetku plezalnega dela. Tam je tudi tablica pred dvema letoma preminulega tržaškega gornika, ki je prišel na Montaž raztresti pepel svojega prav tako preminulega brata(ki je ravno tako umrl v nenavadnih okoliščinah) in ga je na Pipanovi lestvi zadela strela. Mama je ostala brez obeh sinov...
Začnem se vzpenjati po zajlah in kmalu pridem v meglo, ki se je medtem spustila še nižje proti sedlu. Ali nadaljevati ali ne? Vidljivost je sicer bila tam nekje 20-30 metrov, markacije so se dobro videle a bal sem se, da se bo megla zgostila. Tudi v dolino se ne vidi, slišijo se le zvoki helikopterjev, ki zlivajo vodo na ogenj. Ko opravim z zajlami in začetnim plezanjem in grem mimo odcepa za Levo proti Pipanovi lestvi, naletim na kozo z mladičem, ki mi stoji ravno na poti. Noče se umakniti. Kaj pa sedaj? Če se približam bo lahko takoj reagirala obrambno. Lahko bi jo obplezal po desni a v megli nisem dobro videl ali bi jo lahko dosti varno(ko sem se spuščal in megle ni bilo več sem videl da bi lahko komot) tako da grem levo v melišče. ki je bilo ravno prav nevarno za zdrs. No, ampak je šlo.
Čez kake 10-15 min vidim na skali napisano PIPAN in še čez cca. toliko pridem do skob, ki vodijo do same lestve. Ta del s skobami se mi je zdel naprej grede še najbolj smotan, sama lestev niti ne. Tik preden se začnem vzpenjati po lestvi, prideta dol dva hrvata. To pa sta bila edina gornika, ki sem ju srečal ta dan. Na začetku je lestev videti kratka(nisem si točno predstavljal kaj to pomeni 60 metrov). Ko pridem približno na četrtino in pogledam čez pa vidim da se kar še strmo dviga naprej, s tem da se zaradi megle še ni videla vsa. Lestev se rahlo trese ampak ne preveč. Imam na sumu, da so to nalašč naredili toliko da je še malo bolj adrenalinsko.
Za lestev pa res priporočam samovarovanje, še posebej pri sestopu.
Ko opravim z lestvijo, se povzpnem še po nekaj nezahtevnih zajlah in že sem na grebenu. Ta tehnično ni zahteven, je pa izpostavljen in z globokimi(pa tudi lepimi kot vidim nazaj grede) pogledi. Pot po grebenu se kar malo vleče, no končno pridem do križa z zvončkom. Pozvonim predvsem za srečen povratek. Ko malicam pa se počasi v daljavi začnejo videti gore. Za trenutek se prikaže tudi Kanin. Potem pa modro nebo.
Ko začnem sestopati se vedno bolj odpirajo pogledi na desno na Pecol, na Reklansko dolino, Kanin... na levo pa na Zajzero, Kamnitega lovca, Višarije, Viško skupino, Ponce, ostale Julijce, proti Karavankam pa proti Kepi. Ko pridem zopet do zajl se je megla že praktično popolnoma razkadila. Grem po lojtri dol, nato pa se začne malo mučen sestop po strmem in drobirju. Žal tukaj na Montažu ni lažje poti za sestop. Popoldne se nagiba v lep jasen večer. Mimogrede spet vidim kozo z mladičem(morda ista kot pri vzponu), nato opravim še z zajlami in malo zoprnim plezanjem navzdol in že se bližam sedlu.
Vso pot sem se spraševal, kje pa so tisti kozorogi o katerih se toliko govori, da jih je tukaj? Ali jih nisem videl zaradi megle? Morda, kajti ko pridem do sedla nazaj me presenetijo: naštejem jih 22. Samo gledam jih, kot da so se postavili tam samo zame. Morda sta tudi kozoroga, ki sta se dajala z rogovi to samo demonstrirala!
Kako to poka, kot bi s kladivom po skali udarjal!
Začnem se spuščati proti Pecolu a pogled mi je nenehno uhajal nazaj proti sedlu in kozorogom. Veličastno, ni kaj!
Nazaj jo potem uberem po direktni na Pecol in pridem ven ravno malo pred bazo gasilcev. Bila je že skoraj noč. Ko grem po cesti proti avtu vidim ob njej tudi velike sode za prevažanje vode s helikopterji. Ko pridem do avta, se odpeljem proti Trbižu, tam na pir in sladoled ter nato nazaj v Slovenijo, nedeljskemu cilju naproti.