Kot sem že večkrat omenil, ko je dan za dušo, grem v Matkov kot. Pravzaprav nisem imel nekega cilja, samo vleklo me je ponovno v tisti konec. Šel sem gor proti Škafu, ki je že lepo narejen. Žal ga ni veliko, ampak ima pa vse, kar ima takrat, ko je velik. Sneg je bil po vrhu mehak, primeren za lagodno hojo. Samo enkrat me je malo zbegalo bobnenje nekje zgoraj. Od Škafa sem nadaljeval proti Latvici, ki me vedno očara. Nekaj posebnega je tam zgoraj, še posebej, ko je bela. Sneg žal hitro pobira. Precej manj ga je, kot lani v tem času.
Na vrhu sem s kamni fiksiral križ, ki sem ga našel podrtega v decembru. Tudi vpisno knjigo in pokrov od škatle sem našel na pobočju in ju dal na svoje mesto. Knjiga je zelo zdelana in mokra, kulice ni.
Ker sem si zaželel še malo poplezavanja, sem odšel po grebenu proti Krnički gori. Vmes sem se ukvarjal s tremi mehkimi snežišči in z zelo krušljivim terenom. Se pozna, da je pomlad in se še ni ščistilo. S Krničke gore sem po grebenu sestopil na sedlo nad Matkovo krnico in preko krnice oddričal navzdol. In naprej po spodnji poti v dolino...