Na Triglavu sem bil 1x na svojo željo (enih 22 let in 11 mesecen nazaj
, ostalih mislim da 7x pa bolj ko ne v vlogi vodnika. No, pa ne da bi se pritoževal, v hribih je vedno lepo. Tudi tokrat je padlo zraven še par poti in vrhov, kjer še nisem hodil.
Plan je bil nekako tak: ob 8 vstajanje, ob 9 bi se spravili od doma, nekako do 11 bi štartali iz Krme in ravno do poznega popoldneva oz zgodnjega večera bi zaokrožili ne preveč dolgo pot čez Konjsko sedlo do Kradrice in na Planiko (ponedeljek še ni bil tako vroč). Pa je tašča rekla, da tako pozno vstajanje se res ne spodobi in zgodilo se je, da je bil dan predolg. Oz cilj premalo ambiciozen. Pa smo s Konjskega sedla krenili do Staniča, vmes še na Vrbanovo špico, čez Rž na Kredarico in do Planike. Okoli Kredarice in Planike je vse skupaj izgledalo, kot da sploh ne bi bili v Sloveniji. Čehi, Avstrijci, Madžari,...samo Slovencev bolj malo. Ko smo malo po 7 uri zjutraj prispeli na vrh, smo bili edini Slovenci, le med vzponom smo srečali enega, ki je že sestopal in je šel na vrh pričakat sončni vzhod. Za dol smo srečali poleg številnih drugih še večjo skupino (40+vodniki) mladih argentinski Slovencev, tako da je sestop trajal še dlje kot vzpon. Pri sestopu v dolino, ko so punce malo dlje počivale na Konjskem sedlu, pa še na par neoznačenih vrhov, ki se dvigajo tik nad njim.
Krasna 2-dnevna tura, ki jo je nekoliko skušala pokvariti le oskrbnica na Planiki.