Po več kot 20 letih spet na Triglavu! Roko na srce, meni se je Triglav od nekdaj upiral zaradi prevelike množičnosti. Je lepši pogled na Očaka z okoliških vrhov. Ampak …
Naš mladinec si je že nekaj let želel na vrh. Vseskozi je risal Aljažev stolp, na netu pregledal veliko slik ter posnetkov, največji vtis pa je nanj naredil lanski dokumentarec o „plehu z dušo“. Pa smo iskali možnosti in načine, kako uresničiti to njegovo veliko željo: v lastni režiji, z vodnikom, kombinacija tega in onega …
Po treh preizkusnih turah po visokogorju se je pokazala rešitev „problema“: oče in sin v navezi. Še „pravi“ datum smo izbrali, ko je bilo lepo vreme (= kar največ planincev v akciji), za piko na i se je v naše plane vpletlo še praznovanje 120 letnice Triglavskega doma …
Kot se za prvič spodobi, sva za izhodišče izbrala Rudno polje, nadaljevala mimo Vodnikovega doma do Kredarice. Tam je bilo že vse pripravljeno za praznovanje, katerega se nisva udeležila, saj sva si želela nabrati čimveč energije za naslednji (dolg) dan.
Opazoval sem seveda tudi stanje na in pod Triglavom: z vrha so se spuščale še zadnje naveze 100tih žensk naprej proti Planiki, s Kredarice pa se je vzpenjalo še vedno precej obiskovalcev. Tisti, ki pa so se že vračali, so bili že malo utrujeni, opremljeni pa tako kot bi ravnokar prišli iz kakšne športne veleblagovnice: (oprijeta) oblačila v vseh barvah in njih odtenkih, sončna očala hudih blagovnih znamk, opremljeni od nog do glave ...
No … če se že sama nisva udeležila praznovanja, sva pa vsaj drugi del, imenovan „po domače“ spremljala (zvočno) kar iz sobe: harmonika in citre, pevci in pivci; pivo je zaman hladilo razgrete glasilke. Avsenik, Slak, Mihelič, pa Modrijani in ostale ljudske/ponarodele/pivske so dvigovale praznično razpoloženje.
Naslednje jutro sem vstal že po 5. uri, da sem se malo sprehodil okoli doma, najbolj vztrajni pa so se že v soju čelk vzpenjali proti Malemu Triglavu. Pa sem jim malo ponagajal – z laserskim „svinčnikom“, ki ima domet do 2 km, sem jim malo svetil – tudi tistim, ki so bili na vrhu. V temi se je zelen snop svetlobe videl več kot odlično …
Po zajtrku sva se opremila in počasi povzpela do vrha. Vmes pa kratki počitki, srečevanja na ozkih mestih, skratka – klasika. Na vrhu pa kot ponavadi: slikanje, krst, javljanje domov itd itd. Navzdol je šlo tudi primerno počasi; na poti proti Planiki je večkrat kamenje grmelo navzdol …
Najin pohod sva zaključila zvečer na izhodišču. Uganite, kdo je bil na koncu bolj utrujen?