Mislim, da so bile v modi še pumparice, ko sem zadnjič štartal na očaka z Rudnega polja. Priložnost se je ponudila v sredo, saj najstarejše vnukinje ni bilo potrebno kaj dosti nagovarjat za njen prvi podvig. Razumljivo, da je bila to dvodnevna tura, z brezhibnimi vremenskimi obeti. Vmes je bilo obilo pavz in fotografiranja, ker sva imela na razpolago cel dan, sva naredila celo ovinek proti Planiki. Hodila je odlično, v plezalnem delu sem jo imel na štrikcu, zelo počasne samovarovalne vzhodnjake sva varno prehitevala. Največja težava je bila nižje vročina, ob največji krizi sem si oprtal še njen nahrbtnik in tudi sam štel korake
Med povratkom z Malega Triglava se razveselim srečanja z Dragotom in njegovima bratoma, ki so opravili s slovensko smerjo in so šli še malo na 'sprehod' do vrha.
Spodaj je steza lepo urejena in izsekana, neuk markacist, ki je pred mnogo leti nad Konjščico na zdravem macesnu izrezal stopnico se lahko zamisli, saj je macesen zaradi njegovega nespametnega dejanja že pokojni.
Najin rešitelj pri povratku je bil studenček pod Studorskim prevalom, kjer sva obnovila zalogo odlične vode. Kljub nabavi dveh plastenk pri Vodniku (zunanjo pipico je tik pred mano oskrbnik zaprl) je v hudi vročini ta hitro izparela.