Obetajoča vremenska napoved je botrovala odločitvi o podaljšanju prazničnega vikenda.
Z razlogom, da se izogneva poletni vročini, predvsem pa gneči na poteh okoli Očaka, sva v nedeljo zjutraj krenila na trodnevni potep v visokogorje.
Pot naju je vodila iz Zadnjice proti Kriškim podom, kjer je Pogačnikov dom dva dni prej odprl svoja vrata. Po kratkem postanku in dogovoru o spanju sva nadaljevala proti Razorju in Planji. Od sedla Planja do vrha Razorja je treba prečiti vsaj tri precej dolga in strma snežišča, zato je uporaba cepina obvezna, prav tako čelade, saj je Razor precej "razsuta" gora.
Še skok na Planjo in povratek na Kriške pode, kjer sva prespala.
Preko Dovških vrat sva zjutraj nadaljevala pot na Bovški Gamsovec in navzdol proti Luknji.Ob sestopu na južnih pobočjih B. Gamsovca sva naletela na dober ducat kozorogov, samih samcev, ki so se komaj kaj zmenili za naju.
Vzpon čez Plemenice je kopen, varovala so bp. Na ZTP sva si privoščila daljši počitek ob taljenju snega in kuhanju Planinske juhe (na večdnevnem potepu je plinski kuhalnik vedno "obvezni" del opreme).
Čez Triglavsko škrbino je cepin vsekakor dobrodošel, naprej proti vrhu je kopno.
Ob prihodu na vrh (ob 18h) nama je 15 minut družbo delala skupina cca. 10 Madžarov, nato pa sva do 19h bila popolnoma sama, kar se na Očaku prav redko zgodi. Sledil je sestop na Planiko, kjer sva prespala.
Naslednji dan še povratek preko Doliča (kjer se pospešeno vršijo notranja dela) v Zadnjico in krog je bil sklenjen.
Na celotni poti je potrebno prečiti še precej snežišč, zato je cepin obvezen, derez sicer nisva dajala (glede na ojužen sneg) iz nahrbtnikov, vendar ob zgodnjih jutranjih urah, ko je sneg še pomrznjen ali ob morebitni ohladitvi na določenih mestih brez njih ne bo šlo.
Izredno lepa, ob čudovitem vremenu in razgledih, duha poživljajoča tura.
LP,Marjan in Nataša