Želja mnogih je osvojiti Triglav, nekaterim uspe, mnogim tudi ne. V torek 25.8. 2020 smo šli z vodnico Alenko, skupaj 16. S Pokljuke na Studorski preval do Vodnikove koče. Del skupine se je usmeril na Kredarico, ostali v dveh skupinah do Planike. Vreme je bilo prijetno, pot poznana, brez posebnosti. Na poti smo srečali nekaj znancev, vsi z isto željo, da nam Triglav uspe. Skupini upokojencev se nas je pridružilo še par deklet. Vodnica Alenka je nadvse skrbna, vsem je pomagala, da smo varno osvojili cilj in se zdravi vrnili v dolino. Prihod do Planike je velik uspeh, saj se tudi čilemu Dolfiju pri 78 letih že pojavijo kakšne zdravstvene težave. Za osvojitev vrha pa je potrebna ustrezna telesna in psihična priprava, delovati morajo noge, srce, pljuča in glava, vse. Tudi nekaj mladeničev je priznalo, da je pot težja, kot so mislili. Pa vendar so se z malo spodbude potrudili in srečni osvojili vrh. Na vrhu smo bili res veseli, vsak je premleval svojo zgodbo. Dragica je bila ponovno na Triglavu po 44 letih, jaz prvič prav na ta dan pred 35 leti. Naš kolega je bil tokrat prvič na Triglavu, kakšno je bilo njegovo veselje....
Je pa s Planike nekaj manj jeklenic, medtem, ko so s Kredarice res povsod jeklenice, tudi tam, kjer so bili včasih le klini. Hrana in postrežba v Planiki dobra, mladina je dobro organizirana. Edina pripomba so neurejene sanitarije. Kako je že na Vodnikovi koči to lahko urejeno, na Planiki pa ne?
Zahvala nas vseh Alenki za skrb, organizacijo, varno vodenje. Omogočila nam je osvojitev Triglava in nepozabna doživetja.