Ja, Dejan, tudi na prvi april je vremensko lep dan, vendar je za marsikaterega hribovca že prepovedani sad, zato sem že včerajšnji dan maksimalno izkoristil. Od doma krenem po najnovejših časovnih omejitvah in malo po šesti zapustim avto in Kurjo vas. Mojo prvo slutnjo sem občutil še v rahlem svitu - mraza nobenega, sneg je bil rahlo pomrznjen le po cesti na odprtem, kjer je potekala v gozdu, pa je bila vrhnja plast mehka. Vzamem v zakup - sam sem se tako odločil-adrenalin deluje in kljub zelo slabi poti pridem do parkinga prej kot v uri. Do Prgarce prehitim le štiri ljudi, v Kalvariji pa kar nekaj - pretežno so bili smučarji. Pred domom po vnovični borbi s fotičem - v sončni svetlobi ne deluje -, in menjavi cunj, zamenjam palice s cepinom in pohitim proti zadnji strmini danes. Kamen se mi odvali od srca, ko mi sestopajoči omeni, da so pogoji super. In res so bili. Tudi na vrhu. Po fotkah vidim, da sem se na vrhu (večino časa sam) zadržal 40min brez kape, jakne ali rokavic. Fotiča nikakor nisem mogel usposobit, zato slike zopet niso horizontalne, približane, natančne..., saj sem bil zopet primoran slikat s telefonom
Kot kralj na Betajnovi zmažem sendvič in začnem počasi sestopati. Večkrat se ustavim in opazujem okolico. Nikjer nikogar, šele ob vznožju MT srečam dva mladeniča, ki sta prišla s smeri Staničevega doma. Ker je dom na Kredarici uradno zaprt, ne grem niti fantov pozdravit in pospešeno oddrsam v dolino. Sneg se je najbolj prediral v Kalvariji, kjer srečam Bojana z družbo. Malce počebljava in nadaljujem s pikanjem. Pri avtu sem s trikratno težo čevljev ob pol sedmih.