Veter je pojenjal, mraz se je unesel, cesta kopna do Zasipske planine. Torej super napoved, zato včeraj malo po sedmi že korakam v sveže jutro. Vsega skupaj je bilo ob poti zasidranih kakšnih deset vozil, zato sem pričakoval vsaj nekaj družbe. Pa je ni bilo; Tako na poti, v domu, kot na gori le peščica ljudi. Pogoji za hojo izvrstni, saj ni bilo potrebno po stopinjah, temveč po lepi, trdi belini. Prijazen vojak mi skuha še zadnji čaj, saj čez nekaj minut že odfrči v dolino na zaslužen počitek. Iz ruzaka zmečem nepotrebne stvari in se podam v kar zahtevno plezarijo Malega Triglava, saj so stope mestoma zelo uničene.
Višje je bilo lepše, motili so me močni, sicer redki sunki vetra, posebno na grebenskem delu, kjer ni jeklenice. Na vrhu sem bil zelo kratek čas, saj imam s pomrznjenimi prsti slabe izkušnje.
Vidljivost fantastična. Za sestop do K. sem rabil veliko več časa, kot za vzpon, sem pa vmes tudi veliko slikal, saj so bili tudi momenti popolnega brezvetrja. Proti Krmi se je ravno toliko ojužilo, da se je udiralo do gležnjev in je bil tudi povratek pravi užitek.