Od včeraj na Triglavu seveda nič novega, razen obrazov. Najlepši dan tedna je bil že v naprej rezerviran za Očaka in moj 15. vzpon nanj. Poseben, ker sem šla prvič sama
. Iz Vrat na Luknjo, čez Plemenice na vrh, pa na Kredarico in čez Prag. Dostopi na vrh (razen seveda čez Plemenice) so bili takšni, kot bi potekala akcija podajmo si roke okrog Triglava, vmes pa je moralo biti kar nekaj junakov, saj našega prvaka nisem videla še nikoli tako posr....a
. Packi. Ogromno tujcev, vse vrste stilov, skratka podvig za krepitev živčkov. Je bilo že všteto v pot, tako, da ni motilo preveč
. In ko se vrneš v dolino, malo pred dehidracijo in tik pred udarom sončarice, z vonjkiji prešvicanega dne, ko bi te poljubila le še mama (pa še ta le, če bi bilo nujno) in se zvrha vržeš v mrzlo Bistico ter pogledaš nazaj v goro... bi se od veselja in polnosti vseh vtisov kar zjokal. Še preden si v avtu, bi že nazaj. Res smo čudni....
Morda je del odgovora v tej misli:
"Gorništvo je samo sebi namen, edino področje, kjer se človek osvobodi tisočerih namenov, za katere mora živeti in najti smisel - torej delovanje brez namena v pokrajini brez koristi."
(Leo Maduschka)