Pred dnevi me pokliče kolega s kranjskega konca, če sem za kako turo in sva se zmenila za včeraj. Šele med pakiranjem stvari v avto se odločiva kam. Cesta do Sv. Duha je kar lepo prevozna. Parkirava pri turistični kmetiji Strevc, kjer nama mlad štirinožec nikakor noče dati mira in sva kmalu oba potacana do pasu.
Stopinje, ki sta jih dan prej naredila Ptujčana, sva midva še malo utrdila. Stanko, hvala vama! Na meji zapustiva gaz in skreneva za Lipševa vrata. Prečnico so ovinkasto začinila podrta drevesa, ki pa bodo večja ovira v kopnem. Tako sva na greben prišla bolj visoko in je bil sestop do oken bolj strm. Že s te strani se nama je skozi gole krošnje macesnov ponudil lep pogled na eno od oken. Ogled začneva skozi ta veliko okno do malega in nato prek oboka velikega mimo srednjega nazaj. Čudovito, pozimi so povsem drugače doživeta kot v kopnem. Vzpon na Obel kamen nama je pobral kar veliko moči. Debela plast suhega snega na ne povsem trdi podlagi je bila razlog temu. Malo pod vrhom pa je bilo tudi precej napihane klože. Zaradi utrujenosti sva nadaljevanje po grebenu na Govco opustila in v čedalje lepšem vremenu sestopila do Potočke zijalke. Videla sva tudi trop gamsov. Sestop je bil zaradi sonca, južnega snega in zelo debelih cokel, ki so se vsled tega delale, kar precej težaven. Tam sva si ob gretju sončnih žarkov in pogledu na čudovitih lednih kapnikih privoščila zaslužen postanek. Sledil je še sestop po gazi do avta.
Lp in varen korak izpod lepih Golte, Janez