Otroci in gore

primoza mene je predvsem zmotilo tole - ne gre z vami na dopust v Afriko, ne gre z vami za tri tedne na dopust na Tirolsko, in ti se čudiš, da nato Žan ne želi več nobenih stikov s tabo?
In če tipkaš, da bi se rad ukvarjal z gorskim kolesarstvom, pa ti o tem ne veš dovolj, začni delati na tem, da boš bolj spoznal gorsko kolesarski šport pa malo zanemari hribe in plezanje...Naredi kaj za svojega otroka, dokler ti je, če ti je, pripravljen dati priložnost.

Močno upam, da Žan ne bere tega foruma.

OK, Primož, nič nisi kriv, da je Žan tak lenuh in nezadovoljnež. Sam si je kriv, ker te ni ubogal v tvoji modrosti.
A si zdaj zadovoljen? Daj že GMAH!!!

Tudi jaz gledam na zadevo z istega vidika kot gorolazka. Žana si izključil iz "popolne družinske zasede", kot rad napišeš v svojih objavah. Sedaj pa tukaj javno razpredaš o njegovem življenju, počutju in odnosih v družini. Ne zamisliš pa se nad tem, da je še zgolj OTROK, občutljiv zaradi spremenjenih družinskih razmer, ampak to še potenciraš s tem, da ga konstantno izključuješ iz vašega družinskega življenja, ker ima par dek maščobe preveč. To pove kar nekaj o tebi kot očetu, predvsem pa to, da si v enem izmed prejšnjih postov napisal, da nisi več odgovoren zanj. Kot oče si celo življenje odgovoren zanj!!!! In to pomeni, da ga ne vlačiš s sabo v hribe, če se mu pač ne ljubi, ampak ga pelješ npr. na pico. Otrok ni stroj, ki ga zavržeš, ko ne dela več tako dobro, kot od njega pričakuješ ti!
Žan naj uživa življenje tako kot on hoče, verjamem, da bo še hodil v gore, ampak ne pod pogoji, ki mu jih postavljaš ti. Tebi pa svetujem, da nehaš pametovati, odpelješ svojo "popolno družinsko zasedo" na kakšno ferato in objaviš prešvicane selfije, ki jih vsi tako radi vidimo!
Pa brez zamere.

@primoza, vsak prej ali slej pride do tega, da se zasiči, če je intenzivnost previsoka. Takrat je čas za spremembo, za nove stvari. Če je užival v tistem obdobju, še ne pomeni, da bo užival v nedogled. Govorim iz lastnih izkušenj.

Pa da se navežem še na to, kaj se zgodi po opustitvi športa - meni se ni zgodilo nič kritičnega, pa sem v zadnjih dveh letih športno udejstvovanje znižal na mogoče 5% - se pravi praktično opustitev. Edina posledica je...kaj vem, +2kg. Verjetno bo potrebno razloge poiskati tudi kje drugje..

Ne, ne prebiješ te ozkoglednosti...

Ja, ampak na tej povezavi nikjer ne najdem dokazane trditve, da opustitev športa vodi v resne zdravstvene zaplete. Prej bi rekel, da velja obratno - pretiravanje s športom v obdobju telesnega razvoja lahko pusti škodljive posledice. Tudi če gledam nekatere kolege, se nobenemu pretirano ne pozna opustitev športa - ajde, so dobili kako kilo gor, ampak to je pa to. Da bi kdo zaradi tega obležal nekaj tednov... ni šans. Seveda je jasno, da gibanje blagodejno vpliva na zdravje, ampak da bi pomanjkanje imelo tak destruktivni vpliv - to pa težko verjamem

škart ima preveč svojih življenjskih problemov, da bi se utegnil do nezavesti ukvarjati še z drugimi

@primoza-ne vem zakaj odgovarjaš v tej temi.
Saj imaš vedno in zmeraj prav samo ti.
Vzgoja otroka je ena najtežjih stvari v življenju starša.Ne posreči se vedno,kakor bi si želel.Najšlabše kar se ti lahko zgodi je,da delaš razlike med otroki.
Zamisli se malo in stvari vzemi bolj človeško.

Osebno mislim da je šlo za pretiranje nekega treninga, forsiranja v hribe. Sam se aktivno ukvarjam s planinstvom in tudi moj sin gre rad z mano. Desetletnik, temu primirno pa tudi načrtujem ture. Ne slilim ga v neke strašne višave, pač pa gremo lepo, cela familija skupaj. Ne vedno. Velikokrat grem pač sam. Otrok je in ima tudi druge potrebe kot samo hribe. Ne gre otroka silit le v eno stvar, pa še tam naj bi neke norme dosegal.
Mogoče se je tudi za vprašat.. ko je toliko govora že.. sestra je dobra, fotr forsira pa lavfa okoli.. Mogoče je tudi mali pomislil da vaju ne more dohajat..
Dajte malo ohladit zadeve, pa it kam na lahko, na kak grič, ne pa lavfat nekam na čas vedno.
Če bi jaz mojega tako gnal, zagotovo ne bi hotel več it. Tako pa gre z veseljem, pa s planinskim krožkom tudi..
Malo je vseeno za pomislit do kje se lahko otroka forsira, kje je meja..

Kako podobno je to, milo rečeno, mojemu otroštvu. Tako zelo, da kar zaboli. S strani očeta pogojevanje, norme, obveznosti v športu, ki me ni veselil. In kakšna je stiska otroka, ki si želi le, da bi ugajal takemu staršu. Pa en čas še gre, dokler ti ne gre že na bruhanje, in potem še en čas naprej. Po prenehanju s tem športom pa zavračanje. Zdaj, odrasel, se borim z depresivno motnjo, nerazčiščen odnos z očetom bo pa zaradi njegove smrti tak tudi ostal, pa nekaterih stvari se mogoče tako ne bi dalo popraviti. Kot je nekdo napisal - peljati otroka na pico, če mu pač ni do tvojih hribov in ga sprejeti brez pogojevanja, to je lahko zanj ves svet. Prosim, razmisli.
Pa sem za hip prestopil od branja k objavljanju

Vsem kilometrom napisanega bom dodala samo nekaj besed. Dovolimo otrokom njihovo otroštvo.
Sicer pa se strinjam z napisanim UB77 in ARZONISTA.
Prepričanega prepričati....ne bo nam uspelo.

Primož, ali je Ajdi in Žanu všeč, da vesoljna Slovenija bere in pametuje o njuni vzgoji in da si ju postavil takorekoč v izložbo. Meni bi bilo na njunem mestu sila mučno... Tudi onadva imata pravico do zasebnosti, ti pa pred celim svetom razgaljaš čisto osebne odnose v vaši družini.

Ne mislim pametovati glede tega Kilimanjara, sem pa samo želel omenit, da poznam nekaj upokojencev iz našega kraja, ki so že okoli 70 let stari. Po mojem mišljenju sploh niso v kaki posebni kondiciji, pa jim je vseeno uspelo priti tja gor.

Ker pa je Kilimanjaro zanimal tudi mene, sem na netu zbral kar nekaj travelogue-ov na to temo, da vidim, kako so se ljudje pripravljali in na kaj je treba pazit. Med njimi so bili tudi takšni, ki sploh niso imeli nekih večjih hribovskih izkušenj.

Tako se mi zdi tole omenjeno siljenje otrok v neke hude treninge po hribih bolj nek psihološki problem njihovih staršev. Je pa res, da jaz osebno bi šel tja gor raje s čim boljšo kondicijo.

Pravilno razmišljaš Unknown.

Kili je visoka gora, na kateri ob nepsametnem hitenju res z lahkoto fašeš višinsko, ob pametnem vzpenjanju pa s tem večinoma ni nobenih težav, v naši skupini jih sploh ni imel nihče.

Vrh v resnici statistično ne doseže polovica (ali kot je rekel Julius le okoli 40 %). Vendar kdor je bil tam ve, kakšen je profil pristopnikov. Vidiš lahko vse sorte, ljudje ta vzpon vključijo kot del celotnega potovanja,med safarije, Zanzibar, NgoroNgoro, Serengeti ... tistih z izključno planinskimi ambicijami doseči vrh je v masi kvečjemu 20%. V naši skupini sva bila le dva, vrh pa je doseglo vseh sedem.
Ko se po uspešnem vzponu malo ohladiš od evforije, lahko realno priznaš, da pristopniki na Kili v povprečju niso čisto nič bolje pripravljeni kot tisti na Triglav, zato 40% niti ni slab rezultat. Razni Abramoviči in Navratilove, ki jim vrh dol visi, seveda le nižajo statistiko. Malo jo pa popravlja razmišljanje, da je škoda dodatnega jurja za nekoga, ki si ga vnaprej obsodil da bo med luzerji.

Oj. Res je, da je Primož tukaj izpostavil sebe in družino, ni pa to razlog, da se takoj obsoja in kritizira. Po parih dneh sem prišel do sklepa, da je prav, da je Primož tako izpostavil določeno situacijo. Ni edini in zato ima jajca. Menim, da ima vsak svoje težave, takšne in drugačne, vsak nosi svoj križ in nihče ni popoln. Primož ni nikogar pohabil in nikomur okradel otroštva. Vsak od nas pa dela napake, tudi jaz, včasih vsak dan. Zato sem mnenja, da če mu ne morete konstruktivno svetovati, ga ne obtožajte, kajti tudi vi niste nedolžni, to se vidi v impulzu komentiranja. Treba je videti, sprejeti in živeti naprej. Vsi se lahko iz tega kaj naučimo. Jaz Primožu in vsem, ki ste tu ali to berete, želim sreče in zdravja. Pustimo za trenutek sebe in čas namenimo bližnjim.

Ne razumem dobro v čem je sploh problem oziroma kaj primoža zanima. Vsekakor veselje do hribov pri otrocih niso povezane z višinci, hitrosto pristopa..., o čemer je primoža že pred leti pisal in stalno dodajal leta otrok in časovnice. Moja sinova malo nad 10 in malo pod 10 sta povsem zadovoljna s kakšnim krajšim vzponom in potem zasluženim ričetom ali čem podobnim pri koči, čeprav pri večjem tudi vzpon na Triglav ne predstavlja problema pri katerem bi se zadihal.
A vsak najbolje sam pozna svoje otroke in najde rešitve. Mogoče primož pa naredite kakšen družinski izlet samo na Dobrčo, Kriško goro ali kaj podobnega, si med potjo pripovedujte šale, hodite počasi in opazujte okolico pa bo mogoče tudi Žanu spet potegnilo.

Pa še o Kilimandžaru in podobnih višjih lokacijah. Same treniranost nima dosti povezave z višinsko boleznijo oziroma je lahko še ovira, ker se prehitro vzpenjaš in ni časa za aklimatizacijo. Ravno zaradi tega so bile tudi smrtne žrtve in ne samo med navadnimi planinci oz. trekerji ampak tudi med vrhunskimi alpinisti. In tu je glavna težava zakaj nekateri obrnejo ali jih odpeljejo in ne v težavnosti vzpona.

A Žan je pa vse samo fotografiral, da ga ni nikjer videti....?

Kako trije člani? A Žana ste dali kam v rejo?

Torej "v celotni družinski postavi" ne pomeni v celotni družinski postavi, ampak "vsi razen Žana, ki tokrat ni mogel z nami"?