Na začetku zime, po obilnejših padavinah in vremenski napovedi »hladneje bo in večinoma suho...«, verjetno marsikdo od nas pomisli na kar nekaj vsem znanih in pogosto obiskanih ciljev, kot npr.: Ratitovec, Kobla, Rožca, Lipanca z bližnjimi sosedi, ipd. Sama lepo zveneča imena, pa še ko se znancem pohvališ kje si bil, več ali manj vedo ali si vsaj predstavljajo kje to je.
Toda, kako je že pripovedoval Močilar enkrat v nedeljo popoldne v lipovi senci na klopi:
»Bilo je pozimi in sneg je ležal krog in krog. Nesel je Krpan po ozki gazi na svoji kobilici nekoliko stotov soli; kar mu naproti prižvenketa lep voz; na vozu je pa sedel cesar Janez, ki se je ravno peljal v Trst. Krpan prime brž kobilico in tovor ž njo pa jo prenese v stran, da bi je voz ne podrl.
Cesar, ki mu je bil menda možak všeč, dalje pravi: "Anti veš, kako se taki reči streže. Kaj pa, da si konjiča tako lahko prestavil? Res nima dosti mesa; pa ima vsaj kosti."
Krpan se malo zareži in pravi: "Vem, da imajo vaši konji več mesa; pa vendar ne dam svoje KOBILICE za vse štiri, ki so tukaj napreženi. Kar se pa tiče prestavljanja, gospod, upam si nesti dve taki kobili dve uri hoda in tudi še dalj, če je treba.«
Avto pustim na Lazni pri koncu asfalta. In tu že prvo nepričakovano presenečenje: o snegu ne duha ne sluha. Tam gori visoko so temni oblaki, toda vidljivost je odolična, mraz pa tak, da so že po povezanih vezalkah na čevljih prsti skoraj boleči. Urno stopim čez travnik naravnost proti steni, ki krasi južni rob Stadorja. In tu že drugo presenečenje: le kje so vse tiste skale, škraplje, vrtače, grmičevja, ki se bohoti tam okoli Poldanovca? Saj lep čist bukov gozd z lepo (že prelepo / sprehajaško) postlanim listjem spominja prej na kak gorenjski hribček kot pa na trnovsko-gozdno divjino. Tla so tako zamrznjena, da je hoja po listju kot po tepihu. In en-dva-tri sem na vrhu. Pogledam proti Poldanovcu, ki je skoraj zavit v oblake, Stanov rob in Češevik pa sta oblečena v ivje in nadaljujem naprej proti severu. Toda na drugi strani po slemenu navzdol je pa že druga pesem. Greben se zoži, desno strme stene v Trebušo, levo proti Čepovanu pa bukov gozd in listje spoštovanja vrednega nagiba. Toda ker je teren zamrznjen gre po listju zelo lepo, noga se ugrezne, toda nič zdrsne. Paziti treba le, da ne stopimo na čisto (zemlja, korenine, mah), ker tu je pa trdo kot beton. Če bi bil sneg, si tukaj ne bu upal. Kar se tiče orientacije pa itak ni kaj dodati: samo po slemenu vse do Kobilice in enako nazaj. Le tam kjer se prav po robu ne da, se umikamo proti gozdu. Malo pred sedlom med Stadorjem in Kobilico pridem na lepo gozdno pot ki nekaj korakov naprej pripelje na sedlo. In tukaj gre res preko iz Trebuše v Čepovan lepa široka steza, skoraj kolovoz, za katerega se vidi da že dolgo ni več v uporabi (»za romarje«). Od daleč je izgledalo, da je greben Kobilice gosto poraščen z bukoim gozdom in smrekami, tako da sem bil že pripravljen na »lomastenje«. Toda postreže mi s tretjim presenečenjem: saj niso smreke, ampak borovci, teren pa lep čist in po njem lepo vidna stezica. Par korakov naprej in že četrto presenečenje: markacija. Čisto prava knafelčeva markacija na kamnu. Najprej pomislim da imam od mraza in vetra privide, toda ko se približam vidim da je res. Le kdo je tu markiral? Ah, saj ni, ta kamen je slučajno priletel sem iz Otlice takrat, ko se je pri Lokavcu hudič spodtaknil in z rogom treščil v rob ter izklesal Otliško okno. Shojena potka (podobna tisti iz Vrtovina na Kucelj) me hitro privede na Kobilico, kjer me pričaka še peto presenečenje: lepa nova skrinjica, v njej pa lična vpisna knjiga in žig. Vsa pohvala pridnim ljudem... . Od Kobilice naprej sem hitreje kot bi mislil po udobnem širokem in položnem slemenu na prevalu Drnulk. Potipam cesto in se obrnem nazaj. Povratek je lažji, saj so navzgor strmine na Stador dosti lažje prehodne.
Ker ob povratku nazaj (kakor tudi prej) neke velike gužve ni, sem kar tiho in si mislim: le kam gre tista komaj vidna stezica, ki se pred J steno Stadorja spušča proti Terbuši? Le kje pride na pot steza, ki čez preval med Stadorjem in Kobilico gre proti Trebuši? Le kam pelje malo naprej od sedla stezica, ki se desno odcepi žez V pobočja Kobilice? In kar malo podvomim v tisto trditev moje none o dnevih in klobasah.