Danes sva bila z Adamom na Prisanku. Štartala sva dokaj pozno, saj se je Adam pripeljal z avtobusom iz Bovca, prvi pa na Vršič pripelje ob 8.34. S tem se nisem obremenjeval, saj sem vedel, da je fant v izredni kondiciji, napoved pa je bila tako ali tako dobra.
Proti vrhu sva krenila po Kopiščarjevi poti skozi okno. Pot je skoraj že čisto brez snega, treba je le čez eno manjše snežišče, ki pa ne predstavlja hujših težav. Bolj sva se bližala vrhu, bolj so se vozile megle. Na vrhu sva sedela v oblaku in preveril sem radarsko sliko. Ena manjša nevihta je bila nad Italijo, približno 100 km stran. Zato sva se odločila, da sestopiva po jubilejni poti. Zaradi te opcije sva s seboj nosila kompletno zimsko opremo. In res je bilo na policah na severni strani še polno snega. Malo pred stikom s prečno potjo proti Vršiču pa je še zagrmelo. Tako sva turo skrajšala in po prečni poti odhitela proti Vršiču. Ravno ko je dež najbolj padal se nama je prikazala velika votlina, v kateri sva počakala, da najhujše mine. Do Vršiča sva prečila še eno veliko snežišče.
Razmere nad Vršičem: brez zimske opreme gre na Malo Mojstrovko iz obeh strani in na Prisank iz južne in skzi prednje okno. Za Hanzovo, Juiblejno ali pot proti Kriškim podom pa je kompletna zinska oprema nujna.
Slike pa na:
http://gorski.vodnik.alpinizem.net/blog/