V nedeljo zjutraj se v trgovini v Kranjski gori založim s hrano in pijačo. Namesto dveh 1.5 L plastenk vode, vzamem tri. Vročina bo huda. Še kako prav sem naredil!
Potem se pripeljem na Vršič. Tam na sredi ceste stoji nekdo v rumenem odsevniku.
Zapeljem na nasprotni pas da ga ne povozim, nakar skoči na levo stran mojega avtomobila, da moram zabremzati.
Komaj odpeljem mimo. No, ta pa ni gladek, si mislim.
Kaj če bi kdo pripeljal nasproti? Le od kod je ušel? Upam, da ga ni kaj povozilo ali pa še huje, da je povzročil kako nesrečo.
Parkiram na parkirišču tik pred odcepom za Tinčkovo kočo. Nataknem gojzarje, vzamem opremo in pičim. Pri razgledišču se usmerim proti Sovni glavi, spotoma stopim na na njo, se spustim do melišča, ga prečim, se še malo vzdignem in pridem do križišča. Usmerim se na grebensko pot.
Pot se kar takoj strmo vzpne, da je treba že na začetku malo tu pa tam pošlatati skalo. Potem se položi in kaj kmalu sem pred prednjim oknom, kjer se priključi Kopiščarjeva. Že do tam je postalo kar vroče, vode sem že kar nekaj spil. Tam se usmerim na greben. Zajle so kar strme. Prosto plezati z varovanjem je malo težje, dvakrat se moram potegniti za zajlo. Potem pridem na greben kjer je najprej ena zelo izpostavljena zajla nato pa še dve lažji. Potem se greben nadaljuje in večkrat je treba poplezati nezavarovano. En detajl, tik potem ko se pot obrne na desno stran grebena je tudi malo scary. Sicer pa nič kaj blazno težkega. Tako počasi pridem do stičišča z jubilejno in slovensko od koder je še 5-10 min do vrha.
Na vrh malo po mojem prihodu prideta dve skupini Avstrijcev tako da je bil kar direndaj. Pomalicam, malo se razgledam. Videli so se sicer kompletni Julijci, ki se od tam dajo videti pa seveda dominantna Kepa v Karavankah pa čez tromejo - jaaa spet ta nepogrešljivi markantni Dobrač.
To pa je bilo več ali manj tudi vse, čeprav se je po poti za trenutek prikazala celo Hohalmca! Preveč je bilo soparno ozračje. Sonce pa žgalo za popi*dit. Vreme je sicer bilo kot naročeno a če bi ga naročal bi ga le naročil malo manj soparnega in s kake 5-10 stopinj nižjo temperaturo.
Na sestopu se usmerim na južno oz. slovensko pot in dol do spodnjih dveh grap. Prehod tam je navzdol kar malo smotan. No, potrdim lahko tudi jaz, da SNEGA NA JUŽNI NI VEČ. Po kar mučnem spustu(a še vedno bolje kot s Špika čez Kačji graben
) pridem na normalno pot in mimo odcepa za Jubilejno in Razor nazaj do odcepa za grebensko. Tam zopet malo počijem, pomalicam nato pa še do Vršiča.
Že po poti od Sovne glave, opazim v steni Ajdovo deklico, na razgledišču si še malo preberem o njej nato pa v Poštarski dom na pivo in joto. Zelo dobro je bilo, postrežba pa tudi prijazna. Potem grem do parkirišča, v Kranjski gori še na sladoled in domov.