Razor

Iz Razorja na Prisojnik je najbolj direktna Jubilejna pot. Ta pot pa je ZAPRTA (v Zadnjem oknu je aktivni podor).
Zato se je potrebno z sedla Mlinarica spustiti do Slovenske poti in po njej na vrh. Za sestop iz Prisojnika lahko uporabita razgledno Grebensko pot.

Na Razor je mogoče tudi iz Krnice čez Kriško steno in enako naprej čez Prisojnik. V tem primeru se je treba iz Vršiča spustiti nazaj do Krnice (peš ali avtobus ali avtoštop).

Hvala za odgovor

Lahko greš čez Kajzljevo škrbino, razen po Slovenski. Sestop opraviš po Slovenski.

@sla je v drugem odstavku lepo opisal. Če bi rad potipal malo brezpotja imaš del poti tule.
https://www.hribi.net/trenutnerazmere.asp?slo=1&gorovjeid=1&id=1957&stran=1
Pa srečno!

Pozdravljeni,
v soboto sem se odpravil na Razor. Izhodišče je bilo v dolini Vrata...mimo Pogačnikovega doma na Kriških podih, do vrha. To je bil tudi zadnji žig na SPP. Transferzalo sem opravil v petih letih. Sem vesel, da mi je uspelo. Drugače pa pot iz Vrat na Razor lepo uhojena, brez posebnosti...stena pod vrhom ni tako težka kot sem pričakoval, vendar vseeno spoštovanja vredna. Postrežba v Pogačnikovem domu odlična ...bravo mlada ekipa,kar tako naprej.
Varen korak vsem še naprej.

Začnem cestarska bajta nad Trento. Čez Mlinarico grem po strugi. Dolgo sem hodil do markirane poti. Pot na Razor je ponekod slabo markirana, ponekod pa tudi jeklenica poškodovana. Srečal sem kakih 5. Na Razor sta za mano prišla še dva iz Briš. Kmalu sta odšla in kar nekaj časa ostal na vrhu v tako lepem vremenu in razgledih. Tam okoli pol štirih je bila ura a za mene so taki časi pravi. Mirno je bilo. Previdno sestopim in srečam še eno planinko pod Razorjem, sva nekaj besed spregovorila, nato pa kmalu vsak po svoje. Sestopil sem nazaj po smeri prihoda, na območju Mlinarice pa zavil desno na lovsko ki gre nad strugo. Tam pa svaj 5x moral se plazit čez podrta drevesa. Ta lovska pride skoraj do cestarske bajte. In pa nazaj čez Bovec-Tolmin, kjer je mnogo lepša cesta kot proti Kranjski Gori-Jesenicam-Kranju.

Že kar malo kasno sva se po iskanju parkinga za avto iz Vršiča s sopotnico odpravila proti Razorju.Do odcepa za Jubilejno pot na Prisojnik sva srečala oziroma prehitela samo par planincev.Višje,malo pod sedlom pa še enega ki se je že vračal.Na vrhu nas je bilo kar nekaj.Vračala sva se po isti poti proti Vršiču in sračala še par gornikov.Pot iz te strani brez posebnosti.Na Vršiču prišla do precej osamljenega avta.O gneči,kakršna je bila dopoldan pa nikakršnega sledu.
Zaključek na enemu mrzlemu pol pa gas za Ljubljano.Tudi na cesti brez pretirane gneče.

Včeraj po dolini Mlinarice na Razor in nazaj. Dolgo je že tega, kar sem bil v teh krajih, v spominu sem imel lepo lovsko pot, ki pripelje visoko do travnatih vesin pod prečno potjo Prisojnik - Razor. Včeraj pa ni bilo čisto tako. V spodnjem, gozdnatem delu je precej podrtega drevja, malo naprej se je nad grapo Mlinarice odtrgal del pobočja in s sabo odnesel nekaj deset metrov poti. Plezanje čez podrta drevesa je meni mukotrpno, k sreči je šlo po travah v zgornjem delu doline je precej hitreje.

Drugih posebnosti na poti ni, le sem ter tja sem na urejenem delu poti predvsem na skalnatih prehodih malo pogrešal markacije. Tiste, ki so, so že precej obledele, tako da je včasih potrebno malo pogledati, da najdeš najudobnejši prehod. Kar pa pravzaprav niti ni tako slabo.

Kmalu nad sedlom Planja me je zajela napovedana oblačnost, tako da na vrhu z razgledi ni bilo nič. Desno od pred leti na novo izgrajene poti je še en, prav tako ogromen podor. Vršni, plezalni del poti me je nekako spominjal na zgornjo (previsno) polovico Pogačnikove poti čez šmarnogorski Turnc, le stope na Razorju so za spoznanje malo bolj narazen. Pri povratku sem si ogledal še votlino malo pod vrhom, na dnu je še vedno nekaj ledu od prejšnje zime. Povzpeti sem se imel namen tudi na Planjo, a sem jo zaradi vremena po premisleku izpustil. Na okrog 2200 metrih me je ujel rahel dež, ravno toliko, da so jeklenice postale zoprno spolzke. K sreči jih nisem preveč rabil.

Na podih pod vrhom se mi je prav prijazno pustila slikati kozoroginja z mladičem, nižje doli nad zatrepom Mlinarice pa kar cel trop, z mogočnim samcem na čelu.

V dolini Mlinarice so se megle zakrile skoraj vse okoliške vrhove, pa je vseeno izgledalo divje in lepo. Če sem pri vzponu še nekako imel voljo plezati čez polomljeno drevje na poti, sem se pri povratku v območju med prvo in drugo grapo (šteto od spodaj) raje izognil po strugi Mlinarice, kjer pa je šlo počasi. Na koncu sem se spustil še do zgornjega dela korit Mlinarice, potka do njih se odcepi kakih 100 metrov od opuščene cestarske bajte. Ni mi bilo žal!

Kljub nekaj dežja je bil dan v teh osamljenih kotičkih okrog Mlinarice nepozaben. In Razor je res mogočna gora!

Ti je na vrhu malce ponagajala meglica. Pravi Turn pod Razorjem (z veliko začetnico) pa se seveda nahaja precej višje, kot je tvoj na tretji sliki.

Uhh, popravljeno! Hvala! Bo treba še večkrat v tiste konce, da si malo osvežim spomin in si še kakšno zadevo ogledam. Tisti na sliki 17 bo pa potem najbrž Lešarjev zob, kajne da?

Priznam, da mi Lešarjev zob ni poznan, me pa že nekaj let mika ta lepotec. Škoda, ker močno preseže trojko.

Haha, kar se mene tiče bi včasih to šlo za malo mal‘co, sedaj se mi pa zdi, da bi že prvi raztežaj lahko bil kar nekam zahteven . Ampak trdno sem prepričan da bo enkrat v prihodnosti mogoče spet čudežno postal lažji...
Igorjeva smer

Kar nekaj pohodnikov je ustavilo snežišče pod Razorjem in so se vrnili na Vršič.

Razor s kriških podov prehoden brez zimske opreme, preverjeno včeraj!
Na vrhu pa megla

Katera pot je ˝najlažja˝ od opisanih? Ali je potrebno še imeti zimsko opremo?

Seveda, @Kawasaki. Po 19. 7. ga je nabutalo še pol metra.

Dejansko so na koncu vse težke, saj te pri vseh čaka zadnji, malo previsni, a kratek, vzpon po skobah na vrh. Do Kriških podov pa je verjetno najlažja ta, ki pride po mulatjeri iz Zadnjice

Vse poti so kopne. Zadnji vzpon pa je mogoče tudi obvoziti po "stari" varianti, ki je sedaj delno zahtevno brezpotje

Razor. Lepa gora. Zanimiv pogled z vrha na vse konce. Sem izkoristil zadnje dneve t.i. indijanskega poletja in se podal - kot rečejo na jugu - "lagano sportski" - popoldne počasi iz Vrat proti Kriškim podom.

Nekdo je pred časom napisal, da je Sovatna popoldne v senci. Recimo da je, ampak šele po 16i-17i uri ... kar pomeni, da je sonce do takrat (ne)prijetno grelo. Na Dovških vratcih so me pričakali rogati domačini ...

Prespal sem v Pogačnikovem domu, ki je bil med tednom polovično zaseden za razliko od koncev tedna, ko je pokal po šivih. Je menda bivši oskrbnik nekoč zapisal, da ima Dom najlepše wc-je v vsem TNPju; seveda, ko pa imajo primerno vodno zalogo - v zg. kriškem jezeru, od koder vodo črpajo.

Še nekaj besed o poti na vrh: precej zoprn je bil zadnji del poti - velik naklon, vse posuto po policah z materialom vseh dimenzij. Tisti "zloglasni" vertikalni oželeznjeni del pod vrhom mi je predstavljal še najlažji in tudi najbolj varen del poti. Primerljiv z Pogačnikovo potjo na Šmarnogorsko Grmado. Uporaba SVKja več kot priporočljiva .
LP

Včerajšniji obisk ob polni luni na prvi jesenski dan.V Vratih se je promet umiril in začnemo v oblačni noči po razmočenem terenu.Malce nad ocepom proti bivaku nas zajame megla in vztraja na Sovatni nekako do 1900m.V mislih že že poslovim od vrha .Malce pred jeklenicami se odpre in pogled na Triglav nas osreči.V domu na Kriških podih se malce okrepčamo in počasi zakorakamo naprej,časa smo imele veliko če hočemo nezmrzovati na vrhu ob čakanju vzhoda.Bilo je okoli 0,vršnji del primrznjen,občutek mraza pa kar velik.Pred časom obnovljena oziroma dodana varovala sedaj močno olajšajo vztop po ferati.Na vrhu samo nekaj fotografij,spustimo se malce nižje in čakamo na vzhod,ki pa žal ni bl kaj viden...Po slabi urici se spustimo do koče na topli napitek in v smeri prihoda do izhodišča.