Rjavina

Pot na Rjavino je tehnično zahtevnejša.

Štart v sredo ob 6:00 iz Kota, jasno, le sem pa tja kaka sredogorska meglica, ki jo je hitro odpihnilo. Malo nad Debelim kamnom so planinci pomagali poškodovanemu starejšemu možakarju, ki je padel nekaj metrov po pobočju, uro kasneje je po šokiranega in pretresenega prišel helikopter. V plezalni poti je bilo v senci še sveže, na sončni strani pa zelo vroče. Severni del plezalne poti je odlično zavarovan, grebenski del nekoliko manj. Kar nekaj ljudi je bilo gor, poznalo se je, da je za naprej slabša napoved vremena. Zaradi predčasnega pomanjkanja vode (vroče, vroče) sem se moral vrniti preko Staničevega doma, kar mi je turo dodatno podaljšalo - hodit dobri dve uri do prvega studenca (ki se nahaja slabo uro iz doline) v tej vročini pač ni pametno.

Nikoli mi ni dolgčas na teh mojih samotnih poteh. Vedno doživim kaj lepega in zanimivega. Najbolj me na teh poteh razveseli srečanje z živalmi. Največ se jih da videti na samotnih malo obiskanih poteh. Zato danes izberem pot čez Teme na Rjavino. Tam nekje do pastirske koče je bilo kar živahno, vsem se je mudilo na Triglav. Ko zavijem desno proti Staničevemu domu ostanem sama. Čez nekaj časa zapustim tudi to pot, in zavijem na stezico, ki me čez prijetno dolinico popelje v samoto. Kadar se je malo izgubila in nisem vedela kam sem opazila možica ali malo naprej spet stezico. Tam kjer je treba zaviti levo stojijo, kar trije možici en za drugim.
Lepo mi je šlo, izbirala sem prave prehode in kmalu sem na meliščih pod Rjavino. Do tam je pot prav lahkotna.
Povzpnem se po izpostavljeni kozji stezici na Teme. Na Temenu pa strme zelo strme trave. Niti na misel mi ne pride, da bi tam posedela. Čimprej stran od tod, tja gor med skale. Hitro stopam preko strmih trav, a jih zlepa ni konec Šele visoko gor, ko pot postane bolj kamnita malo oddahnem
Pogledujem nazaj na drugo stran doline, proti prepadnim stenam Tosca in Draških vrhov. Še dobro, da so s Pokljuke tako pohlevni drugače nikoli nebi stala na njihovih vrhovih.
Ko sem s takimi mislimi počasi nadaljevala proti vrhu, sem opazila visoko zgoraj tik pod vrhom Rjavine mogočno rogovje kozoroga. Videlo se je le rogovje kako se premika zdaj sem, zdaj tja. Bo ja počakal, da prisopiham tja gor, res sem si ga želela videti bolj od blizu.
Počakal me je, ležal je tik ob poti le kakšen meter stran. Bom šla pa malo bolj levo si mislim. Ja vraga, tam je bil že drug s prav takim rogovjem. Bilo jih je več, čez celo strmino so bili. Malo postojim potem počasi nadaljujem, kar med njima se sprehodim drugače ni šlo. Enega od kozorogov je to tako zabavalo, da se je kar malo smehljal Malo višje sedem med skale in jih nekaj časa opazujem. Medtem je Rjavino vse bolj zakrivala megla.
Na vrhu je pihal mrzel veter, zato se gori ne zadržim prav dolgo in se preko grebena spustim na Dovška vratca. Čez melišče se podričam do markirane poti, po kateri se spustim nazaj v Krmo.
Med potjo si poiščem prijeten razgleden prostor in si privoščim počitek in malico Medtem mimo pridejo trije pohodniki, sem jih bila prav vesela, saj že več ur nisem srečala nobenega človeka. Del poti v dolino smo nadaljevali skupaj.
Bila je čudovita tura, ki mi bo še dolgo ostala v spominu Lep pozdrav vsem.

Lepo ...lepa tura,doživetja in opisi..tudji to imam še v planuupam da bo še kaj vremena,ko bom frej

Ajda, lahko rečem samo ČUDOVITO!
Lep pozdrav in čimveč takih doživetij ti želim v jesenskem času, ko bo narava obdana še dodatno s čudovitimi barvami in pa seveda varen korak.

Tisa in mukica hvala za lepe želje. Kakšen lep dan bomo tudi v jeseni izkoristili za naše lepe gore.
Rjavina je mogočna gora. Vsak je lahko srečen komur je dano, da lahko v miru in tišini posedi na njenem vrhu.
Lp

Ajda, res si lepo ovekovečila svizca in pa tistega "gospoda", ki je res taprav!
Pohvale za fotografije in seveda za turo.
Lp!

Hvala urbancek Živali res popestrijo planinsko turo. Jaz kar pozabim, da moram naprej kadar naletim nanje
Lp

Ajda, a ti pa kar sama po hribih?Sicer te ne poznam in ne vem koliko si stara,vendar jaz si ne upam sama hoditi.Tudi jaz zelo uživam po naših hribih,kjer se psihično zelo sprostim.Še naprej varen korak. L.p. Majda.

Kakšne resne ture je res najboljše, da greš sam, ker ni nobenega prilagajanja glede organizacije, tempa itd. Jaz sem to počel, pa sem obupal, ker kolko ljudi tolko čudi in vedno je bil kakšen nergač, ki mu ura ni bla fajn, ali pa zborno mesto, čas hoje, vreme, tempo, ni koče vmes, itd. in potem se po parih turah naveličaš stresne organizacije in greš preprosto sam in potem na tudi srečuješ zanimive ljudi.
Jaz imam nahrbtnik praktično vseskozi pripravljen samo vodo in hrano spakiram in je to to.
Za kakšne lahkotne izletniške turce je pa že fajn, da je kakšna primerna družba zraven.

Zadnja dva komentarja takoj podpišem!!! Enako je z menoj!!!

Me, po eni strani veseli,da tudi ženske hodijo same v hribe. Tudi jaz se na to pripravljam. Za začetek se bom na lažje ture podala...s časom bom pa videla kako in kaj.

Tudi jaz sem šla letos prvič solo v hribe. Na prvo turo malo s cmokom, na naslednje tri pa z užitkom. Še najtežje se je zjutraj spravit iz postelje, sploh ker te nihče ne pričakuje in bi lahko mirne duše spal naprej. In potem seveda še vožnja sredi noči do izhodišča. Če že pogrešam družbo, jo kvečjemu takrat, predvsem zaradi navigacije ...ker se "rada" izgubljam.

No, tud pr men zna bit tko, predvsem pogrešam družbo recimo na pol poti pri kakšni koči in na koncu ob pivu...za podoživljanje!

Na težje ture hodim solo, na lažje pa v dvoje.

mmcajna tudi tebi želim čim več preživetih ur v gorah. Kar se pa tiče samohodca ni nobenega problema, če se zaveda kje so njegove meje. Počasi se daleč pride, ture se naj po težavnosti stopnjujejo in bo hoja en sam užitek. Punce kar pogumno Gre pa vedno lahko kaj narobe pri tistem, ki je sam na poti ali če jih je več.
Srečno vsem

Kar nekaj navdušojočih zapisov in mnenj. Tudi jaz sem raje "samotar", čeprav sem v svojem življenju prehodil ogromno poti v oranizirani planinski družbi, bilo je lepo, a prava lepota se mi odkriva šele sedaj, na jesen življenja. In cilj mi je pot, vrh samo točka, kjer naj bi obrnil.

Ajda slikal istega kozoroga,več gornikov mi je že omenilom,da se večkrat nahaja na tej lokaciji.lp

Da ne bom čisto izven teme,me zanima če so še vidni ostanki zavezniškega bombnika tam nekje pod Temenom.(Mihelič Julijske Alpe-Severni pristopi)Sicer pa tudi jaz v glavnem hodim sam po gorah,ker se potencialnim sopotnikom ali ne da ali nimajo časa.Tako da je odgovor na vprašanje ostati doma ali iti v gore sam jasen,sploh sedaj,ko prihaja zame najlepši čas za obisk gora.Prihajajo barve koče se bodo počasi zaprle in zimske sobe bodo odprte Najčudovitejše noči sem doživel na 7jezerih v tišini pred kočo in pod zvezdno streho kakršne ne doživiš vsak dan.
Ja saj se včasih pogreša družba,kot je nekdo zapisal"lepota doživeta v družbi je dvakrat doživeta lepota",ampak klic gora je močnejši .Zato varen korak vsem solo ali v družbi