V soboto zjutraj iz Kota po plezalni na Rjavino, sestop pa po grebenski do Staničeve koče, kjer sva prenočila v zimski sobi.
Pot iz Kota je po moji oceni najmanj obiskana, čeprav je zame prav tako lepa kot pot iz Krme in Vrat.
Iz Kota do vstopa v plezalno steno na Rjavino je pot v redu, snega ni, potem pa en sam užitek vse do vrha.
Saj ni dolgo tega ko sem bila tu gor, vendar sem si ponovno zaželela uživati v teh zame neizmerno najlepših razgledih, kateri so me že ob prvem obisku te gore močno prevzeli
Moram reči, da je zimska soba v Staničevi koči zelo lepo urejena in tudi nobene gužve ni bilo, kot je poleti. Bila sva sama, le še en večerni obiskovalec, ki ga je zanimalo kdo je prišel, naju je od daleč opazoval.
Luna, močno sijoče zvezde, občutek imaš da so tako blizu tebe in da bi se jih lahko z roko dotaknil, sončni zahod, misli me kar naprej vlečejo tja gor, tega preprosto ne moreš odmisliti ker tako je lepo
Zjutraj sva zgodaj odrinila najprej na Begunjski vrh, od tam se spustila nazaj in se usmerila levo še do Cmira.
Oba vrhova sta razgledna, zanimiva, na Cmiru sva ostala kar urco in pol, nikakor se nama ni mudilo nazaj.
Pot na Begunjski vrh je prav tako lepa, pot na Cmir pa je za Begunsjkim vrhom malo zasnežena, z malo previdnosti sva dokaj hitro prišla na greben kjer je kopno vse do vrha.
In potem pa, kar mi je najmanj všeč - sestop v dolino
.
Nazaj v Kot in domov
.