Zapoznela objava sobotnega (19.7.14) pohoda Orlove glave - Rodica - Črna prst - Podbrdo.
Na smučišču Vogel sem malo oklevala, ali naj se podam proti Voglu ali Rodici. V pričakovanju cvetočih trat sem se odpravila proti Rodici in bila od začetka kar malo razočarana, saj do Rodice ni bilo tako dehteče, kot sem pričakovala. Namesto pisanih rožic žalostno blejajoče ovčice in trume pohodnikov. Pravo vzdušje sem ujela šele okoli Matajurskega vrha, ko se je promet zredčil in so me razkošno cvetoča pobočja zvabila na razgledni vrh. Splačalo se je povzpeti in kljub oblakom zaobjeti celotno pot od Rodice do Črne prsti. Nadaljeval sem čez mehko oblazinjeni Poljanski vrh in se na sedlu s Konjskim vrhom priključila na planinsko pot.
Pot od Rodice do Črne prsti je bila na nekaj kritičnih mestih še v slabšem stanju kot lani. Najbolj mučen pa je bil spust do sedla Vrata: noge utrujene, teren pa vedno bolj zahteven. S Črne prsti sem se tokrat spustila v Podbrdo in nadaljevala domov z vlakom. Gleženj je zdržal, koleni pa sta kmalu razpadli.
Ruševje, ki ga opisuje Becar, pa je najverjetneje na grebenu, ki se spušča z Zad. Suhe proti sedlu Čez Suho. Veliko pohodnikov prezre označeno planinsko pot, ki se spusti pod ruševje, in nadaljuje s hojo po z ruševjem poraslem grebenu. Tudi sama sem prvič šla v tej smeri, saj se označena pot zlahka spregleda. Sicer pa je ruševje precej nizko, tako da prehod ni preveč otežen. Veliko huje je bilo lani in predlani v smeri Komne ali še huje, do planine Govnjač. Tam sem se v ruševju kar potopila in se komaj prebila skozenj.