janez z usodo je tako:, -da je,.. usoda (srečna) tudi takrat, ko se ne ponesrečiš itd. Torej, o tem konec koncev ni potrebno filozofirat, saj je >usoda< po svojem bistvu čisto vse, ali pa - bolje - ... - nič.
Verjetno je koristneje, da v gorah nisi sam, posebej v primeru, ko se nekaj resnega zgodi. A kaj moremo, če vendar tisti, ki ima(mo)jo željo in možnosti hoditi malo več, največkrat nimajo možnosti hoditi v dvoje ali troje.. Potem gre človek pač sam. Sčasoma pa obenem ta človek, ko se zgodi da odide nekam v skupini, lahko (ali celo največkrat) spoznava, da so samotni pohodi zaradi neštetih razlogov lahko, ali celo v resnici - kvalitetnejši, razburljivejši itd.
Sam si navadno bolj previden (naj bi bil) in bolj premišljen, kar pomeni, da se takrat na osnovi izkušenj človek lahko tudi mnogo več nauči.
Samotnih pohodov pa ne glede na njih prednosti, v splošnem ne spodbujam. Če je le možno, bolj zahtevnih poti ne obiskujmo sami!