Seveda je kar velika razlika med hojo v družbi in hojo samotnega jezdeca. Naj opišem le en slikovit primer. Mislim, da je bilo lani na grebenu pod Babo nad Jenkovo planino nad Jezerskim. Med sestopom srečam prijazno gospo. "A tukajle čez je treba?", mi navrže na izpostavljenem delu, kjer je fino imet malo ravnotežja. "Jap, odvrnem, drugje ne bo šlo." In ona nazaj:" Veste, saj jaz sem izkušena gornica, veliko hodim s planinskimi društvi!" Fino, si mislim, zanimiva logika ... "No, potlej pa le čez!" - in v pomoč še enkrat preskočim, a ona ... Kot sem pozneje pošpegal, je obrnila. Pred slovesom sem ji prišepnil, da če že tam ne bo šlo, je pod vrhom še neprimerljivo zahtevnejše.
Smo si pa ljudje različni. In prav je tako. Nekdo v hribe le z družbo, drug pač sam. Ni potrebe po doktoratu. Razlogov za eno ali drugo je lahko malo morje. Tudi sam pa opažam, o ja, da vedno več punc hodi brez partnerjev.