Noč je bila prava mora. Tudi pretekli dnevi so bili zaradi situacije v kateri sem težki in psihično naporni. Vedno se pač ne da smejati.
Vožnja proti Logarski je bila še na pol v sanjah in malo je manjkalo, da bi obrnil in se vrnil nazaj domov. Ob 7.15 parkiram pri Domu planincev, se skobacam iz avta in odpravim na pot, smer Zabrložnica. Takoj na začetku nekaj na novo podrtega drevja, ki se ga da lepo obiti. Do okna predihavam in sopiham, utrujen, kar vrtelo se mi je. Višje okna se je začel sneg, dobro zbit. Do Zabrložnice jo mahnem po svoje, bolj od zahoda in malo pred pred kočo srečam Dejana (redbulla), ki se vrača od okna nad Zabrložnico. Lep pozdrav Dejan! Zgoden si bil!
Tukaj podlaga postane bolj resna, ampak len, si derez še ne nataknem, saj gre. Slabost je minila, zato se pri koči ne ustavim in grem kar naprej kamor me vleče, na Savinjek! Po strmih visinah in zbitih flikah sem in tja, čista uživancija! Zgornji del grebena je bil kopen, ampak sem raje splezal levo in na vrh stopil od zadaj po snegu. Sonce se je sramežljivo skrivalo za oblaki, zatišje in lepi razgledi so zajeli trenutek vsemogočnega obstoja. Kar žal mi je bilo, ko sem se spuščal z vrha proti lovski koči, hkrati pa sem neizmerno užival! Tu pa tam kakšen gams in kakšna miška, ki je skakala iz luknje v luknjo. Pri koči pomalicam in sestopim v dolino, tokrat po žlebu kjer pelje pot.
Zame eden najlepših brezpotnih vrhov nad Logarsko!