Tako, kot obljubljeno, poročilo s Slemenove špice
Skozi Grlo gor. Malo nad Grlom prve manjše zaplate snega, kasneje snega malo več, ma brez kašnih problemov ali potrebe po zimski opremi. No, ko se pot priključi tisti z Vršiča je sneg bolj zlizan in spolzek, tako da je potrebno malo previdnosti, vendar nič posebnega. Snega je pod vrhom do ene 5cm (no, včeraj je bilo tako, danes je bilo topleje in možno da ga je bolj pobralo), od jezerc gor pa ponovno kopno.
Na vrhu pa ni bilo tiste "romantike" v polnem sijau. Menjava sonca in oblakov, na trenutke je malo popihalo, pa še Jalovec se je skrival za oblaki.
Pri sestopu skozi Črne vode sneg ne predstavlja nobenih težav, je pa malo nižje (ob potoku) odneslo par metrov poti, tako da preostane hoja čez neutrjen (verjetno pogosto) moker grušč ali pa plezanje dvojka - sicer samo 2 višinska metra, tako da je možen tudi skok (kar ne priporočam). Pa tudi pod tem delom so skale mokre. No, precej zoprna pot za sestop, jaz ji ne bi dal ocene "lahka" Seveda sem že hodil po težjih, toda takrat je bil tudi cilj (vsaj na papirju) precej težji.
Šele ko sva bila že v Tamarju, se je Jalovec končno odprl in se pustil slikati. Hkrati pa tudi precej zanimiv pojav, ko je Jalovec metal senco na oblake.
Večerja v koči je odlično dela. Ogromna porcija ričeta, v njem pa ne samo kak majhen košček mesa, pač pa cela klobasa (oz bolj natančno, pol para
. Punca je komaj pojedla ričet, vseeno pa so bile tiste palačinke na jedilniku zelo vabljive, tako da sva si privoščila še sladico.
V koči sva spala sama. V planu je bilo vstajanje ob 6.30 in kmalu po 7 odhod proti Ciprniku...toda zunaj je bilo temno in mrzlo...kar je vse skupaj prestavilo za celo uro. No, pa saj navsezadnje sva si ta 2 dni privoščila bolj "uživaške" ture, kot pa nekaj napornega.
Ker se koča odpre šele ob 8, sva se o oskrbnico zmenila, da nama kar v termoski pusti čaj za zjutraj. V skoraj polni termoski je bilo precej več kot 2 čaja, tako da sva se strinjala, da se že spodobi pustiti kej manče (tringlt za tiste, ki ne razumete
.
Da sva se dokončno zbudila in ogrela pa je poskrbel vzpon proti izviru Nadiže. Prej niti ni bil v planu, prišel je slučajno, vsekakor pa vredno ogleda. Potem pa še sestop proti Planice, nadaljevanje zgodbe pa pod Ciprnikom.