V nedeljo zjutraj parkiram v Planici in se s kolesom zapeljem v Tamar. Tam v domu pojem štrudl in vmes poslušam čebljanje madžarov pri zajtrku pri sosednji mizi.
No, tudi ena fletna madžarka je tam sedela.
Potem se odpravim na Slemenovo špico skozi Grlo.
Čeprav zgleda Grlo iz doline silno 'scarry' pa ni tak velik bav bav. Na pesku pred grapo sicer malo tipaš markacije potem pa je kar dobro markirano in pot kar sledljiva, čeprav pa se je seveda treba potruditi skozi vso skalovje in kamenje.
Na vrhu Grla me pričakajo prave jesenske barve, ki jih občudujem tudi pri nadaljnjem vzponu. Sčasoma se odpre pogled na nepogrešljivi Dobrač, ki me je spremljal cel vikend mojega potepanja pa na Pišnico(mimogrede, pot iz Pišnice je še vedno uradno zaprta). Potem vidim skalo s puščico nad katero piše 'Voda' a pridem samo do nečesa kar je bilo potoček. Revež je v suši, ki traja že nekaj tednov čisto presahnil.
Nadaljujem naprej in se čez čas priključim poti iz Vršiča ter množici ljudi(do sedaj bil popolnoma sam). V kratkem prispem do Jezerc, ki so se sodeč po slikah, zaradi suše tudi že skrčila na minimum ter vpisne knjige nato pa v nekaj deset korakih na vrh z lepim razgledom na Ponce, Jalovec, Mojstrovko, Špik, Škrlatico,... ter na sever v Avstrijo in dol v Tamar ter Planico. Ljudi na vrhu in pod vrhom vse polno.
Sestopim po poti čez Črne vode. Ta sicer ni problematična razen blizu istoimenskega slapa, kjer je pot nekoliko drsljiva in mokra. Slap kljub suši še teče!
Kmalu sem nazaj v Tamarju kjer je vse polno ljudi, skoraj prava žurka zato jo kar brez ustavljanja mahnem po ovinku za kočo popoldanskemu cilju naproti.