Danes (sreda, 29.11.) od Urbasa. Vreme je bilo napovedano kot jasno, a črni oblak nad Belščico je trmaril po svoje. Malo pred Urbasom je, zaradi drsenja terena, nameščena meni nekoliko dvomljiva opozorilna tabla. Ko pa sem zagledal merilne naprave, namenjene sledenju premikanja tal, sem se iz previdnosti vseeno malo ognil območja. Pot do Betonske bajte se sijajno in hitro dviguje, ob koncu gozda se je polagoma pričenjal sneg. Nekaj več (do višine pol čevlja) ga je bilo nad bajto, od tam naprej do vrha pa enako. Trava je bila pomrznena, a so čevlji dobro prijeli.
Pot v megli ni bila najbolj sledljiva. Vesel sem bil dobro izbranih točk za markacije na kamnih, ki so ravno prav gledali iz snega. Proti vrhu je pričelo pihati (nekakšen JZ), megla pa se je še bolj zgostila. Zeblo me je. Za križem na vrhu se je naenkrat za le nekaj sekund odprlo razgledno okno, v katerem se je v celoti prikazal Ovčji vrh (Kozjek). Na ponovitev predstave (ali pa vsaj kratek dodatek
) sem naivno čakal še kakšnih 15 minut, potem pa sem jo ves premražen in otrdel mahnil nazaj. Megla je še kar vztrajala, na približno vsakih dvajset metrov sem v pomrznjeni travi našel kakšno lastno stopinjo. Ne pomnim, kdaj sem bil odtisov v snegu tako vesel. Smerokaz v dolinici pod Vajnežem sem zgrešil za kakšnih 30 metrov in ga ugledal, ko sem se slučajno obrnil.
Niže doli je bilo lažje. Mimo koče Ovčar Marko in Hrašenske planine sem sestopil na Stamare in potem po cesti do Urbasa. Vse brez posebnosti. Le oblačnost v gorah, tudi v Julijcih je še kar vztrajala, kljub imenitni napovedi. Pa drugič.
Imel sem gamaše, prav so prišle zaradi mraza, pa tudi ko sem se dvakrat ali trikrat v nekakšnem zametu udrl do kolen. Derez nisem rabil.