Zgodaj zjutraj vozim po 'gorenjki', utrne se mi žalostna misel -upam, da ne zadnjič tja gor. Oj, ko bi bil ptica, da bi nazaj lahko poletel (kolena)
Parking pod tretjo serpentino skoraj prazen, pred kočo v Krnici še dremuckata dva psa, po hladni senci vse do Dnine. V sneg pod bivakom zakopljem flašo, na skale pogrnem mokre cunje. Spet se odločim za pristop izza prve ostroge, vse do vrha kopno, suho, toplo. Vsaj uro se šetam po mogočni gori, tudi čok spet obiščem, vmes izgubim očala. Zveni neverjetno, po desetih minutah iskanja jih med šodrom najdem.
V sled tega sem začel sestopat preveč z zahodnega dela strehe, uvidim, da tu ne bo kruha in hitro najdem pravo smer. V zatrep Dnine sem sestopil čez grapo in lepo oddrsal skoraj do bivaka. Tam si vzamem slabo uro časa, saj je v njem (ob prepihu) pravšnja temperatura. Prve ljudi vidim šele pri koči, na nobenem od bližnjih vrhov (veliki trije, Špik in MMP) ves čas brez obiska.