Po doooolgem času spet na moj hrib. Parkiram pred Calcitom, že na štartu se pomešam med dva avtobusa šolskih otrok, ki so imeli športni dan. Živ žav kmalu zamre, nad Primožem se le tu in tam oglasi kakšna ptica. Na začetku kar malce hladno, vendar motor hitro ogreje kardanske sklope. Vzpon pravi užitek, zgoraj brezvetrna jasnina. Na klopci Jarškega utečena rutina, med dremuckanjem se občasno oglasi motorka ali kladivo krovca, ki je prišel zamenjat kritino bifeja. Odličnega okusa njegovega čaja ne bom kmalu pozabil. Na sprehodu mimo Domžalca srečam le malo ljudi, v skoraj poletnih razmerah vsi v bundah s kapuco. Izredno lepega dneva mi ni mogel pokvarit niti nihalkar, ki je s svojo šlamastiko spet omogočil, da je avtobus odpeljal brez mene, saj me je v avto vzel prijazen gospod in me dostavil do avtomobila. Krav ni več, rožice redke, do naslednjega poletja sem rešen tudi Poljakov.