Velika planina

Lep dan si imel na Vel'ki, Silvo, meni se je pa danes čisto sfižil.
Ob devetih štartam od Calcita, ker snega praktično ni, grem nad Mickino bajto po spodnji poti, ustavim se v Domžalcu, kjer se preoblečem in posendvičam. Malo bolj se zadekam, nekje do kapelice vetrič 30, 40 na uro, od tam naprej se njegova moč vsaj podvoji. Po spustu z Gradišča malce pojenja, deset minut pred Šimnovcem srečam vračajočo družino s slabo novico - nihalka ne obratuje. Zaradi hudega vetra si nisem upal obrnit, zato se odločim za sestop čez Konjščico in Dol, kjer so bili pogoji zopet normalni. Seveda sem zamudil avtobus, zato v rahlem teku nadaljujem zadnji del današnje poti. Vsaj 15x dvignem palec, vendar danes pri voznikih ni bilo posluha. Po petih urah zašpilim klobaso.

Veter ni nek problem, če le imaš dovolj primerne obleke.
Jaz sem šel na Gradišče iz smeri Domžalski dom, ko je bila napoved več kot 90km/h. Na grebenu pod Gradiščem je tako pihalo, da sem mislil, da me bo odpihnilo v dolino. Približno tako, kot če bi se peljal po avtocesti z odprtim oknom.
Ampak ko sem šel nazaj grede po cesti pod Gradiščem, je bil veter povsem znosen.

Ha, če bi bila napoved 90 na uro, še rolet v spalnici ne bi dvignil.

Danes od Vegrada do Pirčevga vrha. Suho, mirno, toplo. Pohodnikov žal ni, ptičjega petja tudi ne, se pa bohoti teloh. Ob povratku Petra na Primožu še ni bilo, pa sem spet prišparal euro

V soboto smo šli na Veliko planino, pet nas je bilo. Jaz prvič iz Stahovice, čez Pasje pečine do Črnuškega doma. Pot mi je bila všeč, v soboto je bilo velik del kopno, na vrhu malo snega, zdaj pa je že vse drugače...Ljubljana v megli, zgoraj pa sončno, podili so se oblaki, kot bi želeli polepšati slike. Čaj v Črnuškem domu, pa do kapelice, srečanje naših planink, kosilo v Jarškem domu. Obiskovalcev v koči je bilo veliko, hrana odlična. Narava in razgledi pa sploh super, super. Vračali smo se na planino Kisovec in po lovski poti do sv. Primoža. Na planini Kisovec je tabla in tudi nekaj starih markacij, sicer pa je pot dobro sledljiva, primerna za v suhem. Drugače je pa kar strma, v snegu ali ledu ni primerna. Še lepi razgledi pri sv. Primožu. Je pa 1.100 višincev in skoraj 20 km, je kar potrebno računati, da nas ne ujame tema. Naša planinska rožica ima vedno ideje, da je tura, kot se šika...

Do Primoža brozga, višje je snega več, na tleh veliko vej in nekaj dreves. Eno malce pod Mickino bajto popolnoma zapira pot, kjer je potrebna pri obvozu večja previdnost zaradi hude strmine. Menim, da bi se že z lisičjim repom dalo težavo odstraniti. Od tam višina snežne odeje močno narašča in ga je pri Domžalcu zglednih 80cm. Brez smuči ali krpelj nikar gor, med Jarškim in Domžalskim sem gazil do pasu. Namesto štiri minute sem za to kratko razdaljo rabil skoraj dvajset. Peč topla, mladenka prijazna, celo sobano sem imel sam na razpolago.

Danes 'oborožen' s štilarco nad podrto drevo. Prehod sproščen, obvoz ni več potreben. Sprehodim se še do Pirčevga vrha, za kaj več danes ni bilo v planu. Ves čas je rahlo snežilo. V soncu bi bila snežna idila res popolna. Zaradi obilice snega odsvetujem spodnjo, letno pot, ki je v zadnjem delu kar zahtevna in nevarna.

Bravo, kapo dol!

Malenkost, Bojan!

Je iz kranjskega raka pot prehodna?

Ne samo prehodna, tudi prevozna.

Dopoldne sem šel preverit stanje tam gor. Na Primožu ga je 25, 200m višje ga je 60, na Pirčevem vrhu pa vsaj 80cm. Naprej nisem šel, saj bi do Domžalca rabil vsaj uro in pol. Ta 'poslastica' me čaka v četrtek, če ne bo novega snega.

Počakaj, da mladina zgazi.

Saj ni blema, samo čas si je treba vzet.

Pa voljo tudi…

Pa smučke…

Dolfi, za hribovske dejavnosti mi volje ne zmanjka, upam, da bo to še dolgo trajalo...
Ja, Drago, vem, da so smučke najbolj primerne v zdajšnji situaciji, vendar turnih nisem nikoli imel, sem pa ravnokar iz 'naftalina' potegnil krplje, pomeril na čevlje in pripravil za jutrišnji transport.

V četrtek oborožen s krpljami, vendar, kot je že Grega ugotavljal, me je mladina prehitela in so mi bile le v balast. V Jarškem le peščica ljudi, najbolj sem bil vesel Škorca, ki ga nisem videl že nekaj let. Po Lidijinem tavelkem čaju in slastnem sendviču se odločim za povratek s krpljami na in v ruzaku. Ob malomarno zapeti zadrgi med sestopom izgubim kapo, kar ugotovim šele pri avtu. Groza. Če bi bilo to še pred nekaj leti, bi šel nazaj, tako pa...
Kapa mi je bila namreč zelo dragocena, zato grem danes z zelo majhnim upanjem spet gor, čeprav ni bilo v planu. Pri pogledu nanjo, obešeno na vejico ob poti, mi zaigra srce. Hvala ti, neznani pohodnik, z veseljem se ti revanširam.
Ob povišanem adrenalinu sem proti Pirčevem vrhu kar poletel...

Če koga zanima, pot od Jurčka je solidno zgažena. V začetku, kjer je snega še malo, tudi poledenela. Od Podkrajnika naprej ga je pa res veliko. Kakšno podrto deblo hoje ne ovira pretirano.

Danes iz Kranjskega raka na vrh.
Vse poti so zgažene, nekaj truda je potrebno le pri prečenju zametov. Cesta do kamnoloma je normalno prevozna.
Vreme pa…za petko.
Lp