Kljub vročini še na zadnji stabilen dan za gore se odpravim proti Višu, potem pa kar bo pa bo.
Od doma štartam celo četrt pred šesto,v Žlebeh sem pa malenkost po sedmi.V primerjavi z Ljubljansko zatohlostjo je bilo na Nevejskem sedlu naravno klimatizirano.Hitro začnem tempo in prehitim skupino mladih italijanov, stopim še do Cregnedul koče in naprej vseskozi v senci in hladu skoraj do sedla degli Scallini.Pri kapni steni se pohodniki komaj primajejo na sedlo 2022m, zadaj.Pri koči pojem le eno Frutabelo in takoj začnem vzpon po znameniti poti Anita Goitan.Sprva lepo poplezavanje, nadalje nekaj potk, pri kapelici pa na videz z daljave težji oster rogelj, ki sem ga od blizu elegantno preplezal.Nadaljnja pot naredi nekaj urezov poti z izpostavljenimi ovinki, naprej pa na poličkah že priskoči na pomoč nekaj stare ozke in nove široke pletenice.Innomonato prečim po južni varianti in sestopim v strm ozek žleb, ki mi prav tako ni delal posebnih preglavic,le oceniti je treba stope ter naklonino telesa, da sila teže še vzdrži v legi.Tam sem srečal Italijanko, poznavalko tudi naših Julijcev in se v gorah nadvse dobro počuti-mir.Pleza pa zelo lahkotno, počasi, z krajšimi in sigurnimi stopi ter oprimki.Do razcepa za Viš grem z njo, potem pa zaradi obveznega plavanja v Rabeljskem jezeru zaradi končne pozne ure zaključim turo.
Kaj bi bilo lepšega od te POTI, Viš in Marija me bosta počakala do naslednjega snidenja.
.Aja kopanje pa fenomenalna osvežitev in relaksacija mišic!.