Pred napovedanim snegom je bilo treba na Viš zapret okna in vrata, najbolje po severni strani. Končno se odločim (v glavi že doooolgo)in zutraj navsezgodaj zakoračim proti koči Pellarini (danes je bila še odprta), nato pa malo nad njo za puščicami Gola NE. Malo me zamudi iskanje vsotpa, saj je spodnja pika preko snežišča prenizko in moram popravljat, šlo pa je brez derez in cepina, saj je bil sneg ali pošodran ali pa dovolj mehak, da se je dalo tista dva metra natolčt stopinje. Nato pa en sam užitek. Vštet je seveda grušč, pa sem in tja potrgane jeklenice (po pravici ne motijo), še najbolj siten se mi je zdel kratek spust po mahajoči jeklenici, kjer ni spodaj kam stopit in sem se kar odskočila navzdol. Izstop je praktično na vrhu, pot z izjemo zgornjega dela kar sledljiva, pa tudi zgoraj gre, le malo bolj je treba gledat (tudi pod noge). Vrh prazen, na zahodu že precej oblakov, tu pa le kakšna hitra megla. Za vrnitev je izbrana Škrbina prednje špranje, z vrha Viša na odcepu krenem proti Mojzesovi škrbini, se spustim skoraj do Corsija in dvignem nazaj do Škrbine (dodatnih 200m). Ta del poti je na novo markiran. Škrbina sprednje Špranje je prvih 20-30 višincev samomor za spust
, saj je čisto podrta, bolj ko se širi, lažje je, a se zamudim skoraj kot za cel spust prej. Je pa res, da preostanek poti odtehta vse drugo, saj je slikovit, slapičast in vodnat in že jesensko pobarvan, gamsov pa za izvoz. Ne odločim se za ponoven dvig proti Nabojsevi škrbini, kar bi po oceni podaljšalo pot za kako debelo uro in novih 300 višincev, obiščem pa bivak Mazzeni, ki je malo s poti, a se splača. O zaključku ne bi, tisti prod in cesta sta odveč, a mi po tako lepem lepem dnevu ni bilo težko. Tura presežnikov je bila, morda najlepša letos, je že vedela, zakaj me je tako dolgo pustila čakati.
