Včeraj je bilo potrebno iti nekam, kjer je bilo zagotovljeno občudovanje rumenih macesnov. In ker so bili spomini na prvi obisk pred sedmimi leti že nekoliko obledeli, je bil vzpon na Zadnjiški ozebnik prava ideja.
Do sedla Čez dol v senci, malo nad njim pa naju je prvič objelo jesensko sonce. Objelo je pa tudi macesne, ki so zažareli v svojih jesenskih odtenkih.
Potka se lahkotno vije med njimi, da strmino komaj občutiš, saj so oči vse preveč zaposlene z občudovanjem videnega.
Ko pa se dviguješ proti vrhu, pa resnično ostrmiš, saj razgledi presegajo še tako zahtevno pričakovanje.
Komaj kaj, da ne vidiš
Pogledi tja do Viša.
Sva se zadržala na vrhu kar debelo uro, je bilo vredno. Oznaka, da gre za osamljeno razgledišče, je bila včeraj na mestu, saj prav nihče ni prišel na vrh, lahko si ga imel povsem zase
.