Tudi midva v soboto, 24.7.2021, na Zadnjiški Ozebnik, kot predhodnika, le da v obratni smeri. Smo se srečali na vrhu in prijetno poklepetali.
Start ob 8h izpred Doma Trenta, parkirišče dobro zasedeno. Od doma sledila smerokazom za Gmajno in se priključila markirani poti tik pred mostom čez potok Beladovec. Med vzponom čez Trebiški dol sva raziskala tolmunčke "malega slapa" in se osvežila v Trebiščnici. Reka spremlja hojo s šumenjem iz soteske spodaj kar precej časa. Višje gori je v soteski še veliko snega.
Pot do Trebiškega dola je kar dolga, a je s prihodom na planino napor v hipu poplačan. Na planini cvetja brez meja in razgledi na vrhove nad dolino čudoviti. Po poti srečala le malo ljudi.
Odcep za Zadnjiški Ozebnik je dobro označen in ga ni možno zgrešiti. Možici so prav domiselni. Stezica do vrha je zelo dobro shojena, ruševje ne moti hoje. Je pa kar strma.
S tega dela poti zelo lepo razgledi. Ves čas je v bližini Zasavska koča na Prehodavcih. No, v enem trenutku sva jo gledala iz oči v oči, potem pa sva se dvignila še višje. Vrh Zadnjiškega Ozebnika je namreč 13 metrov višji.
Vrh je čudovit razglednik na vse strani. Kljub oblakom, je presegel pričakovanja. Bližnji Veliki Konj bo počakal na kdaj kasneje. Ob spustu sva videla nekoga, ki se je vzpenjal nanj.
Spust krožno skozi Zadnjiški dol. Povsem drug svet, še večja samota kot prej. Na poti so štiri večja snežišča, ki pa hoje ne motijo. Dva sva obšla, preko dveh pa sva se "zasmučala". Nižje doli pri oznaki na skali teče voda, ki prijetno osveži. Tik pred makadamsko cesto je potrebno prečkati kar živahen potok. Pri njem sva se ustavila in namočila noge. Voda je bila pričakovano mrzla.
Dan je bil vroč, tako da tudi bučeča Krajcarica ni oddajala svojega običajnega hlada. Pred Domom Trenta je bila zunaj razstava velikih fotografij in pripravljali so se na začetek prireditve ob obletnici TNP-ja.
PS: Kot smo se pogovarjali na vrhu - nisva uspela najti mulatjere ob sestopu in tudi prehod čez mostiček nama ni šel najbolje.