Včeraj sem se lotil ene malo napornejše ture:
Plan je bil obiskat Mrzlo goro, Rinki, Skuto, povratek preko Dolgega hrbta na Mlinarsko sedlo in od tam sestopiti mimo Češke koče.
Z zajetno količino vode v nahrbtniku štartam iz parkirišča na Jezerskem - najprej preko ledin na Mrzlo goro. Zanjo bi rekel, da hribovc težko najde lepši kotiček. Začetni del je malce krušljiv, na drugi polovici poti so razčlembe stabilne in vzpon lepo steče. Razgled z vrha pa med lepšimi v Grintovcih (saj ta še sodi v Grintovško skupino?). Z veseljem bi si vzel čas, da jo fino prehvalim, ampak bolje, da ji ne delam prevelike reklame.
Za tem se vrnem na Jezersko sedlo, od koder se vzpnem na Koroško Rinko. Vzpon mi ni preveč po volji, ker se večidel poti vzpenjaš po zajlah in preko mestoma sitnih krušljivih prehodov. Tudi tistih nekaj ljudi, ki jih tod srečaš, je orng hribovske sorte. Razgled med potjo je edinstven in ves čas zadovoljno opazuješ, kako Velika baba postaja manj in manj velika - dokler se enkrat ne zazdi že skoraj nepomembna. Vrh je spektakel: z njega resnično sijeta Skuta in Štajerska rinka.
Tu začnem počasi ugotavljati, da bo mogoče treba turo malce prirezat: vročina in sprva težek nahrbtnik sta naredila svoje. Pa tudi časovno in tudi kondicijsko mi ne kaže tako dobro, kot mi je kazalo, ko sem doma na udobnem zicu naivno študiral karto. Zato se odločim, da preskočim Kranjsko Rinko. Pri sestopu na Male pode jo uberem kar malce počez, ob tem spoznavam, da mi od sonca in utrujenosti upada koncentracija. Zato se poigravam z idejo obhoda Skute; imam že tiste samohodcu znane mrke misli in dva lepa cilja v žepu - če turo zaključim kar tam, bom imel za sabo že prav zgleden izlet.
Ko pa uzrem prelepo vzhodno stran Skute, se zbudi sla, da sem gor moram, pa četudi gagnem. Razmišljam tako: če se ustrezno okrepčam, malce stisnem zobe in sestopim na zahod, kjer pot poznam, bi mi že skoraj moralo uspet. Bodrim se z ljubo maksimo, ki pravi - če sem do sem, bom pa še naprej.
Pred vstopom se prvo malo obiram, potem pa na delo; ko zagrizem v strmino, so noge kot po čudežu lažje in že čez uro in drobiž slavim vrh. Ni prehudo. Zadihan se zadovoljno naužijem razgledov.
Pri počitku se namenoma usedem tako, da ne gledam Dolgega hrbta, ki naj bi bil veliki finale. Kar je že samo po sebi zgovorno. Tam gori sta mi voda in veselje do podvigov že skoraj pošla. Po dokaj treznem premisleku spoznam, da se mi prav res ne ljubi več naprezat, zato zaključim, da ga bom obšel. Krenem proti Mlinarskemu sedlu, pa mi nekako uspe zaviti proti Velikim podom, kar je doprineslo k lepemu podaljšku. Zakaj bi se človek za dve minuti ustavil, pogledal karto in se vrnil na pravo pot, ko pa lako izmučen ubere “bližnjico” v skoraj nasprotno smer, kamor je želel?
Morala vidno upade. Vode že lep čas nimam več. K sreči najdem snežišče, ki se topi in se tako izognem skoraj gotovi smrti. No, izognem se vsaj gotovi žeji.
Sestop z Mlinarskega sedla do Češke koče je precej siten, naporen, dolg, nepotreben in še enkrat dolg. Noge so mehke, podplati zdelani, volje pa z vsakim korakom manj.
Na parkirišču sem malce za temo, kar potrdi, da sem se upravičeno umaknil Rinki in Dolgemu hrbtu.
Tu se zahvaljujem vsemu, kar mi je sveto za domisel, da sem vzel ležalnik. Na njem malce postokam, potem pa veselo domov.
Lepa tura. Prihodnji vikend pa le kaj krajšega.