taubi4 - Zadnja sporočila

Danes, v nedeljo še na zanji Kaninski dvatisočak.
Z Edotom se pripeljeva do B-postaje ob 8:00, tam parkirava avto in začneva pohod proti planini Gozdec. Po dveh urah hoje prideva do stare koče. Že tam sem ugotovil, da danes ne bo moj dan. Peklo me je v mečih in stegnu. Šlo je zelo počasi s precej pavz. Ob 12-tih sva bila pri Dmu Petra Skalarja kjer sva imela daljšo pavzo z malico. Nato sva nadaljevala po markirani poti proti Kaninu. Po tričetrt ure sva bila pod južno "steno" Hudega Vršiča. Tu sva zavila z markirane poti proti prvemu kaminčku z desne strani. Kaminček je v spodnjih 3-4-ih metrih II težavnostne stopnje, naprej pa nič posebnega. Ko izstopiš iz njega nadaljuješ nekoliko v levo proti vršnjemu grebenu. Po grebrenu dosežeš vrh v slabih stotih metrih. Od B-postaje do vrha sva potrebovala pet in pol ure. Z vrha pa tričetrt do piva pri D-postaji. Nato še poslovilni spust z staro, odpisano žičnico.

Ob 8:00 smo startali z prvega ovinka nad postajo B Kaninske žičnice. Po dobrih dvajsetih minutah smo se z markirane steze Bovec - Kanin odcepili levo na nemarkirano stezo proti Škednju. Pot je speljana po gozdu proti jugo-jugo-zahodu in je vseskozi lepo vidna. Pod vrhom Kopa (1439m) pa zavije iz gozda proti zahodu. Steza večkrat preide v lepo ohranjeno mulatjero in nazaj v stezo. Ko pridemo na kamniti svet pod Malim Škednjem postane steza nekoliko slabše vidna. Z malo truda pa jo vseeno sledimo do južnega pobočja Velikega Škednja. Tu smo zavili ostro levo po pravem brezpotju proti vrhu. Po treh urah in četrt hoje smo prišli na vrh Velikega Babanjskega Škednja. Tu smo si privoščili malico in zadnje razglede proti Veliki Babi in Vrhu Laške Planje. Med polurno pavzo nas je počasi prekrila megla. Kljub temu smo se odpravili poizkat vrh z imenom Zelene Čuklje. Po pisanju Marjane in Marka se ta vrh nahaja na Kaninskih podih, nekje med Laško Planjo in Velikim Škednjem. Imena nisem videl še na nobenem zemljevidu. Sem pa na Garminovem zemljevidu Adria topo opazil z izohipsami prikazan vrh brez imena skoraj točno na sedini med obema omenjenima vrhoma. Spustili smo se po položnem zahodnem grebenu v sedlo, od koder smo se z zelo lepim polezavanjem po kompaktni skali, povzpeli v petdesetih minutah na vrh 2170m visoke gore. Megla se je vsake toliko časa dvignila toliko, da smo se lahko prepričali, da ne stojimo na neki rami ali prdvrhu kakšnega drugega vrha, temveč na samostojnemu vrhu, ki se dviguje vsaj petdeset metrov nad Prodi. Potrditev, da gre zares za Zelene Čuklje pa smo dobili, ko je Zdenka na zemljevu Lokus map, ki ga ima naloženega na mobilniku, dobila vrh s tem imenom. Povratek v megli čez Prode do markirane poti Kanin-Bovec, pa tudi ni bil prav enostaven. Na pot smo stopili pod Kačarjevo glavo, po uri in pol iskanja prehodov. Do avta smo rabili še dobro uro in pol. Cela tura pa je trajala osem ur.
V lepem vremenu bi bila to prav gotovo ena lepših tur.

Lani jeseni smo v isti postavi poizkusili prečit ta velegreben. Ker smo na Rigljici ugotovili, da je velika verjetnost, da nas v primeru nadaljevanja še pred Frdamanimi policami ujame noč, smo se tu obrnili.
Letos smo se odpravili od doma nekoliko prej. Tudi Kurji vrh smo pustili ob strani. Prvo pavzo smo imeli šele na sedlu med Rušco in Rigljico. Tu smo se nekoliko okrepčali in si nadeli pasove in čelade. Tu se tudi začne bolj resen del ture. Plezanje 1.do 2. težavnostne stopnje. Nejcova slika št.2. Po slabe pol ure plezanja smo prišli na grebenček s katerega se je treba spustiti kakih 10m. Na vrhu je narejeno sidrišče s katerega smo se lani spustili po vrveh, letos pa smo poplezali nekoliko v levo v grapo pod kaminom. To je 20m dolg kamin, ki si ga jaz nisem upal splezati brez varovanja. Lani smo se varovali tudi naslednji rastežaj (sl.3), letos pa smo tu varovanje opustili. Takoj za robom te slike teren postane nekoliko bolj krušljiv, ko pa prideš do vršnjega grebena Rigljice, pa je skala zopez odlična (sl.4). Zaradi opustitve enega spusta po vrvi in enega varovanja, ter poznane smeri, smo od pavze do vrha Rigljice, v primerjavi z lani, pridobili eno uro in pol časa. (Tukaj moram razčistiti še nekaj. Na mojem zemljevidu Julijske Alpe vzhodni del, je Rušica visoka 1911m in je pred Rigljico 2074m, ta pa je pred Vrh nad Rudo 2108m. Na nekaterih zemljevidih pa je najprej Rigljica, nato Rušica in na koncu Rusa peč, kot jo vedno imenuje Nejc.)
Spust z Rigljice je bil zame najzahtevnejši del prečenja, saj je to povsem podrt greben (sl.5). Po pol ure pazljivega spusta smo prišli do sidrišča (sl.8). Sledil je prvi spust po vrvi dolg 50m, nato pa še drugi 20m (sl.9-12).
Če je bil ta sput najzahtevnejši, pa je bil vzpon po grapi najlepši del. Težavnost naj bi bila 3. stopnje, toda ker je bila skala tako dobra in čista, je bilo plezanje res en sam velik užitek. Vrh nad Rudo je desni po izstopu iz grape, sidrišče za spust pod Frdamane police pa je pod levim vrhom. Dejansko je res pod vrhom, saj ga zagledaš šele ko si že pod njim.
Po spustu nas je čakalo še približno tričetrt ure brezskrbnega polezavanja do vrha Frdamanih polic, dobre pol ure nekoliko pazlivejšega sestopa z njih in dve uri mučenja po Kačjem grabnu.
Po dvanajstih urah in pol hoje, pol ure kopanja v jezeru pri Jasni in slabo uro vožnje do Gorenjca na pizzo in nekaj piv, pa je vse hudo pozabljeno. Ostane samo prijetna utrujenost in čisto zadovoljstvo.

Točno dva meseca po Heavy bull-u, smo se tudi mi trije odpravili proti vrhu še tretje več kot 2000m visoke Goličice. Po meliščnati grapi smo se ravno tako vzpenjali po desni strani. Na višini 1450m je en nekoliko kočljiv del. Nekoč je očitno plaz odnesel del steze. Dva do tri metre je treba preiti zelo previdno, saj kaj lahko zdrsneš dvajset do trideset metrov po strmem pobočju v dno grape. Je pa tu desno v skalo zabit jeseničan, tako da se lahko hitro napravi varovanje.
Do sedla (1665m) med Prednjo glavo in Malo Goličico smo rabili točno dve uri. (Dva penzionista in eden ki dela za naju)
Od tu dalje pa se začne poplezavanje. Slike z vrisanimi smermi pridejo pri vzpenjaju še kako prav. Pri povratku pa ne pomagajo kaj dosti. Mi smo si vzpon označevali z rdeče belimi trakovi, ki smo jih nazaj grede seveda pobirali. Mislim da je to v tem rušnatem svetu precej bolje vidno kot pa možici.
Na vrhu smo bili v slabih petih urah. Nazaj smo se tudi mi držali nasprotnega roba grape. Za sestop je res precej ugodnejša kot smer vzpona. Nekoliko zahtevnejše je le prečenje grape povsem spodaj.
Pa še nekaj. Brez ruševja bi bil sestop do Prednje glave precej težji kot je bil s pomočjo njega.

Tudi od mene čestitke za prečenje velegrebena. Ne vem ali v teh dveh letih nihče ni prečil tega grebena, ali pa se mu ne zdi vreden omenbe. Jaz sem do sedaj prečil že vse takoimenovane velegrebene, pa mi je ta še vedno daleč najlepši, ne pa najtežji. Mi smo sestopili nekje na sredini med 1 in 2. Mislim da ste izbrali boljšo varianto.

Točno. tako jo je imenoval Jovan.

Za vzpon na Lopo iz Tamarja sem se odločil lansko leto po prečnju vseh Mojstrovk, Travnika in Šit. Da bi se spustil s Šit, povzpel na Lopo in se vrnil na Vršič, žal ni več v mojih močeh. Od Planice do Tamarja smo rabili 45 minut, oziroma eno uro skupaj s kavo. Oskrbnik? ali natakar nas je vprašal kam gremo. Po odgovoru je samo debelo pogledal in pristavil, da je tu že dve leti, pa mu še nihče ni rekel da gre na Lopo.
Pot do odcepa za Kotovo sedlo je prav prijetna za jutranje ogrevanje. Od tu naprej pa se začenja kalvarija po enem najgrših melišč kar jih poznam. To mučenje je zame trajalo uro in pol, za Toneta pa najmanj pol ure manj. Je pač dolgoletni gorski tekač brez odvečnega kilograma.
Do stene Jalovške škrbine smo prišlp pod ledeniškim jezikom, če ne bi si pot nanj in z njega skopali s cepinom, ki ga stalno nosim s sabo. Bi pa to verjetno trajalo kar nekaj časa.
Kljub precej poškodovanemu železju, smo po dobrih desetih minutah, brez težav prišli na Jalovško škrbino. Od tu se po meliščih pod Lopo spustiš kakšnih 50 m višincev do gruščnsate grape ki ločuje Lopo od Šit. Najlažje se je vzpenjati po kamnitem robu levo od melišča, ali se vsaj držati za skale nad njim. (sl.25) Kakšnih 30 m pod sedlom pa se odcepimo levo pod navpičnimi, ali vsaj zelo strmimi stenami Lope. (sl. 48) Pobočje je tu zelo krušljivo, zato je potrebna maksimalna previdnost. Odsotnost lete pri Rafkotu in meni sem občutil na lastni roki.
Kmalu smo se znašli pred miniaturno galerijo na katero je prav posebaj opozarjal že Jovan v svoji naslovni fotoreportaži. (sl.45) Moram pa priznati da je bil prehod skoznjo precej lažji kot sem pričakoval. Verjetno tudi zato, ker sem pred njo odložil nahrbtnik. Pri povratku je vsa stvar za odtenek težja. Takoj za galerijo pa je še drugi težavni detajl. To je trebušasta skala okrog katere moraš priti nad desetmetrskim prepadom. (sl.44) Na vrhu skale moraš poiskati dva stoprocentna oprimka, saj bi bil brez tega padec neizogiben. Tu je vseh težav konec. Nadaljuješ lahko po strmi grapi tik pod všnjim grebenom, kjer je skala kompaktna in čista, (sl.43) ali pa bolj levo v smeri predvrha, kjer je svet nekoliko položnejši, vendar bolj gruščnat. (sl.40) Na koncu je trba splezati še 10 m nekoliko izpostavljenega skoka (sl.39) in že smo na vrhu. (sl.30)
Po moji laični oceni vzpon nikjer ne presega dobre druge stopnje. Previdnost pa je vseeno obvezna.
Za povratek do doma v Tamarju in piva, pa smo rabili dobre tri ure ničkaj udobne hoje.
Če bi še kdaj šel v smeri ozebnika, bi se najprej povzpel na Kotovo sedlo in od tam navzdol proti njemu.

Sprašujem stare mačke : Jovana, Toneta, Dragota, Janeza, Juša, Darinko in vse ki mislite da veste. Katera dva vikenda bodo letos macesni najlepši?

Še nekaj pismenega opisa ture, ki jo je v slikah že predstavil Nejc.
Z avtom smo se peljali do konca poti nad Jasno, to je do višine 960 mnv. Tu smo stopili na udobno, lepo sledljivo stezico proti Kurjemu vrhu. Ker se večino časa vije skozi iglasti gozd, je steza precej mehka, kar pri sestopu pride še kako prav. Prva polovica je bolj strma, nato se rahlo položi, zadnjih 150 višincev pa je zopet strmejših. Po dveh urah in 800 višincih smo bili na Kurjem vrhu. Nič kaj hud tempo, pa vseeno zame kar vredu.
Po 15 minutni pavzi smo nadaljevali pot skozi ruševje malo dol in nekaj več gor do Rušice, ki smo jo dosegli po eni uri. Po krajšem sestopu pa smo prišli v plezalni del ture.
Iz prve grape smo se povzpeli po pobočju s poplezavanjem dobre enke. Nekoliko višje smo pršli v sistem strmih žlebov druge težavnostne stopnje. Izmenjaje smo plezali po žlebu ali po grebenu med njima.
V drugo grapo smo se spustili po vrvi, nazaj grede smo videli da se da grapo enostavno prečit levo nekoliko navzgor. Iz grape pa je vodil dvajsetmetrski plitvi kamin tretje težavnostnje stopnje. Meni se je zdel še nekoliko težji. Njega je splezal Nejc in naju z Lejo potem varoval od zgoraj. Tudi nadaljevanje naprej je bilo kar zahtevno, in ker smo imeli vrv že raztegnjeno smo se varovali še naslednji rastežaj. Kmalu za tem smo prilezli na predvrh Rigljice (slika 12) Nejc je ta vrh poimenoval Rušica, na zemljevidu je visoka 1913 m, vrh na katerem stojiva z Lejo pa je visok dobrih 2040 m. Vem pa da je okrog imen Rušica in Rigljica precej zmede. S predvrha na vrh je bilo še pol ure lepega poplezavanja in ob 12:30 smo bili na Rigljici.
Na vrhu smo srečali Sebastjana in njegovo prijateljico, ki sta štartala od avtomobila eno uro pred nami. Spustila sta se še naprej do sedla z Vrhom nad Rudo, za nadaljevanje pa se nista odločila. Tudi mi smo razmišljali o nadaljevanju naprej na Vrh nad Rudo in Frdamane police, ter spust po Kačjem grabnu, pa smo se odločili da turo ponovimo drugo leto ob daljšem dnevu, krajšjih pavzah in manjšim številom štrikarij.
Deset čez eno smo začeli sestopati in ob petih prišli do avtomobila. Sledilo je še kopanje pri Jasni, pivo pri Aljažu in večerja pri Gorenjcu.

Na praznični torek praznična tura. Tokrat z mano veteran Jože in mladi prspektivni Primorec Klemen, tako kod jaz - faliran Difovec.
Z žičnico iz Bovca do D- postaje. Ob 8:00 smo stali pred vhodom, vendar se je že v štartu nekaj pokvarilo. Po 45-ih minutah smo se končno odpeljali. Vožnja traja 35 minut. Z D-postaje smo krenili ob pol desetih, in po markirani poti v smeri Rombona prispeli na sedlce pod Bandero v eni uri in pol. Tu smo skrenili z markirane poti levo po neizrazitem brezpotnem grebenu proti Grdemu Vršiču. Hudi se skriva za višjim grebenom desno pred nami. Hodi se dokaj udobno po travah in trdnih skalah. Šele po eni uri vzpenjanja smo zagledali naš cilj. Po grebenu smo nadaljevali dokler nismo prišli na severovzhodni greben Grdega Vršiča. Od tu smo se spustili v sedlo med Grdim in Hudim. Jaz po Italijanski strani Jože in Klemen pa po Slovenski. Strinjali smo se, da je po naši strani precej lažje.
Namen smo imeli prečit greben čez Grdi Vršič in Konjske police do sedla pod Lopo potem pa po Italijanski strani na Prevalo. Načrt je padel v vodo, bolje reči v kaminček. Niže, pri vzpenjanju proti vrhu Hudega, sem hotel splezati dvametrski kaminček, pa mi je v njem spodrsnilo pri tem pa sem se z levo roko tako nerodno ujel, da me je samo speklo v ramenu. Po petnajstih minutah roke nisem več mogel dvigniti do višine ramen. K sreči sem imel seboj Ketonal, tako da pri spuščeni roki vsaj bolečine nisem čutil.
Sestopali smo tako nazaj do sedla, tam pa po neizraziti grapici desno navzdol. Na grebenček po katerem smo se vzpenjali smo prišli na višini cca 2200m, ga prečili in nadaljevali po gruščnatem terenu naravnost proti jugozahodu. Na markirano pot smo prišli na višini 1990m, 500m zahodno od sedlca pod Bandero. Za vzpon bi priporočal greben z sedlca do višine 2200m, potem pa levo proti grapici naravnost v sedlo med obema Vršičema.
Ob treh smo prišli do bifejčka pri D-postaji. Pivo se je zelo prileglo, čeprav so ga 1. Avgusta podražili z 4€ na 4,5€.

Igor, čestitke za lepo turo. Ali mi lahko zaupaš časovnico cele ture. Ker sem bil v podobnih razmerah na Špičici na začetku Julija, me zanima ali ste videli eno gurtno okrog skale tik pod vrhom Špičice. Tam smo jo pustili, ker smo se od tam spustili po vrvi skozi vršnji kamin. Verjetno je to kamin na sliki št. 30. Povej mi še prosim, kateri del se vam je zdel najzahtevnejši na celi turi.

Še nekaj slik od prejšnje sobote. Vse od Leje.

Kot je napisal že Tone, smo se v soboto zjutraj odpravili prečit greben od Goličice do Planje. Do vrha Goličice smo potrebovali 3 polne ure. Tonetu in ostalim trem se je vzpon vlekel kot kurja čreva predvsem zato, ker je bil moj tempo hoje precej počasnejši kot so ga oni sposobni.
Na vrhu smo se opasali in šli iskat prvo varovališče. Takoj z vrha smo zavili v prvo desno grapo in šli po njenem desnem pobočju. Ko ni šlo več naprej smo jo prečili na levo stran po strmem skrotju in rušju. Po rami smo se spustili cca 20 metrov in pod njo naleteli na prvo varovališče pritrjeno na močno rušje. Anže je tam takoj pripravil dve 60m dolgi vrvi za spust po njima. Prvi se je spustil Anže, takoj za njim pa jaz in Tone po tem ko sta naju Leja in Nejc prekontrolirala. Z Goličice do vznožja Germlajta so trije zaporedni spusti po vrvi dolgi po cca 40 metrov. Z vsemi tremi smo se zamudili eno uro in pol. Iz grape smo se nato ob skalnem grebenu po travi povzpeli na zeleni Germlajt v pol ure. Gora ima južno pobočje povsem travnato in pod kotom 30 stopinj tudi čisto ravno. Na grebenu pa pade navpično proti stranski grapi Mlinarice. Vrh Germlajta je skalnat, nato pa se greben nadaljuje z tremi, štirimi zelenimi vršički.
Tudi v zajedo proti Kanceljnom smo se spustili po vrvi. Prvo varovališče se nahaja desno pod drugim vršičkom, sredi stene cca 30m niže pa še drugo. Ker smo imeli 60m dolge vrvi, smo se lahko do tal spusili z enim samim spustom. Nato je sledilo sestopanje po grapi desno navzdol. Po kakšnih 50-tih metrih sem prišel do mesta kjer bi nenavezan sestopal verjetno "s polnimi hlačami". Ko pa me je sin Anže varoval sem sestopil brez problemov. To dvoje varovanj skupaj je trajalo dobro uro in pol. Od tu naprej pa se ni videlo kakšnega pametnega prehoda. Tone se žal ni spomnil nobene stvari ispred sedmih let, ko je greben prečil z Dragotom. Tu pa je stopil na sceno Nejc s svojim telefonom. Na njem je imel naložene vse slike Filipa Culjaka iz leta 2020. Vgotovil je da so slike 28, 29 in 30 slikane točno s tega mesta kjer stojimo mi. Vsa čast mu. Previdno smo se vzpenjali po ozki polički levo okrog rame Velikega stolpa Kanceljnov in naprej do najtežjega dela vzpona nanj. To je grapa na Tonetovi sliki št. 43. Plezarija do tu naj bi bila 2.-3. stopnje, ta grapa pa 4. To bo verjetno držalo, saj sem do grape nenavezan priplezal brez problemov. Sredi te grape pa sem nekoliko "zmrznil". Ko sem se navezal, pa sem tudi ta del z nekoliko več truda preplezal brez pomoči. Ta grapa se je končala na grebenu kjer je sledilo takoj 20m strmega spusta. Z veliko previdnosti bi se verjetno lahko brez varovanja spustili vsi, toda ker je bil štrik že pri roki, smo se povarovali. Dvajset minut kasneje smo že stali na vrhu Kanceljnov.
Ura je bila pol petih, pred nami pa še najtršji oreh - Prevčev stolp (Grdoba mu pravi Tone). Kanceljni so z njim povezani z ozkim dobrih 10m dolgim grebenom. Takoj za njim smo prišli do točke od koder ne gre nikamor več. Anže je predlagal direktno po navpični steni navzgor, kar pa meni vsekakor ni bilo všeč. K sreči je bil Nejc spet tisti ki je zagledal pravo smer. Desno je vodila vodoravna, komaj vidna, polička nad katero je Nejc zagledal tudi dva klina za vpenjanje kompletov. Nejc je na prvem klinu napravil varovališče, Anže pa je z dvema štrikoma splezal ozko navpično poč dolgo 5 - 10m in naprej po nekoliko lažjem pobočju do mesta kjer je lahko udobneje varoval. Za njim sem plezal jaz. Po Miheliču naj bi bila smer med 4+ in 5-. Tu čez pa jaz brez sinove pomoči in brez enega oprijema kompleta, verjetno ne bi prilezel. Povsem izčrpan sem obsedel za nekaj minut, nato pa zlezel še čez vršnji greben na vrh. Za menoj je plezal Nejc z dvema novima štrikoma, na koncu pa še Tone in Leja. Sledil je še spust v Hruško.Zanj potrebuješ dve 60m dolgi vrvi, v nasprotnem primeru moraš v steni narediti še eno varovališče. Mi nobenega narejenega nismo videli. Ker je že zmanjkovalo časa sv z Lejo takoj po spustu nadaljevala proti Planji, saj sva vedela da naju bodo ostali trije lahko dohiteli. Med najinim vzpenjanjem pa se je začela spuščat megla. Na vrhu male Planje sva počakala na ostale tri, nato pa smo se skupaj spustili po skrotju v sedlo med Planjama. Na veliko ni enostavne poti. Lahko greš v prvo grapo in nekaj metrov više prestopiš desno v drugo, ali pa takoj v drugo kjer nad zagozdeno skalo prilezeš na isto mesto. Od tu je še dobrih deset metrov krušljivega poplezavanja in si na vrhu. Ko smo stali na vrhu se je megla razkadila in obsijali so nas še zadnji sobotnji žarki. Napravili smo še nekaj slik in odhiteli proti Pogačniku. Dvajset do desetih smo bili v koči.
Cela tura je trajala 15 ur. Spusti po vrvi so nam vzeli 5 ur, dva varovana vspona uro in pol in počitki na vrhovih dobro uro in pol. Kot je napisal že Tone, se morava lepo zahvaliti najinim mladim spremljevalcem, saj brez njih tega podviga prav gotovo ne bi doživela. Anže je odplezal vse smeri naprej in nas povaroval in pripravil vsa varovališča, Nejc je bil nezmotljiv navigator in podiralec varovališč, Leja pa je pedantno preverjala, če sva s Tonetom varno navezana. Za naju je skrbela kot da bi bila njena očeta. Hvala vsem trem.
Mihelič je v Slovenskih stenah napisal da je to naš najzahtevnejši greben. Jaz se stem povsem strinjam. Najzahtevnejši in najbolj divji. Najlepši pa zame ostaja greben Bavških Pihavcev.

Tone. zato ker mi je pristop iz Bale veliko lepši. Tudi z jugozahodne strani smo si ogledovali, pa nismo videli nič primernega. Z vrha Špičice se mi je greben proti Skutniku zdel še najlepši. Ampak, kot sem že rekel, nismo znali priti na sedlo med njima. Izgleda da bo treba še enkrat poizkusit.

Bo kar držalo. Samo na vajini sliki vse izgleda zelo položno in enostavno, dokler ne ugotoviš, da je slika zamaknjena cca 12 stopinj v desno.

V nedeljo ob sedmih zjutraj sem s starim kameradom Rafkotom in mladim Juretom, ki se spogleduje z alpinizmom, štartal iz Bavšice proti Bali. Naš cilj je bil Špičica, vrh nasproti Pihavcev, ki so me pred letom dni tako veličastno sprejeli. Takrat je bil dan kot iz sanj. Trave so bile za razliko od tokrat že zjutraj suhe. Letos pa so bile tako mokre, da mi je v gojzarjih čofotalo še preden smo prišli do lovske koče.
Po kratki pavzi smo nadaljevali proti Prevali, in se v zadnjem gozdu pred njo odcepili v desno proti plitvi grapi, ki vodi na sedlo Vrh Osojnika. Nazaj grede smo ugotovili, da se je pametneje odcepiti nekoliko kasneje, v prvi srpentini tik pred Prevalo. Po grapi in čez grobo melišče smo prišli pod Špičico po slabih štirih urah hoje.
Na vrh smo se najprej hoteli povzpeti s sedla pod Skutnikom, pa nismo videli nobenega pametnega dostopa do njega. Preusmerili smo se na selo pred Nizkim vrhom. Od tu so se videle še kar lepe travne police proti vrhu. Z Juretom na čelu smo se začeli vzpenjat po strmih, na žalost mokrih travah. Kmalu smo naleteli na prvi klin s prusikom. Ko to vidiš takoj laže nadaljuješ. Nato smo šli mimo drugega in prišli do tretjega pod žlebom, ki pa je bil precej skalnat in videti dokaj enostaven. Ko pa sem ga poizkusil splezati, sem ugotovil da je zaradi spolskih skal postal naenkrat za naju z Rafkotom nepreplezljiv. K sreči pa ga je Jure s precej previdnosti vseeno preplezal. Ko sem se potem navezal na vrv s katero me je varoval, sem žleb brez problemov in brez zdrsov z lahkoto preplezal. Kaj vse naredi psiha.
Na vrhu se nismo zadrževali prav dolgo, saj so nas začele od spodaj oblegati megle. Nazaj skozi žleb smo se povarovali vsi, tudi Jure. Za njega ne vem, midva z Rafkotom pa sva zdrsnila na isti skali tik pred njegovim koncem. Na vrhu nismo videli četrega klina, zao smo se varovali preko nove gurtne na skalnem roglju. Če jo bo kdo prinesel v dolino, mi jo lahko vrne, ali pa se zanjo vsaj zahvali.
Ko smo kasneje sestopali po grapi proti Prevali, so nas začele močiti prve kaplje, kasneje na poti pa že prava ploha. Po uri in pol hoje po dežju smo popolnoma premočeni prišli do osamljenega Učnega centra v Bavšici. Pod napuščem smo se hoteli preobleči v suhe cunje, takrat pa so se nenadoma odprla vrata, in pred nami se je pojavila prijazna mladenka. Tako smo se lahko preoblekli na suhem in toplem, povrhu vsega sem se še stuširal s toplo vodo. Na koncu pa sem ji komaj oddal nekaj drobiža za prostovoljne prispevke. Edino treh piv pa ni imela.

??