V sredo 9.9.2020 ob 02.00 uri z rahlo zamudo štartamo z Jesenic proti Fernetičem in naprej mimo Benetk, Milana.. skozi desetkilometrski predor do Chamonixa. Z gondolo smo se peljali do Bellevueja oz. do koče La Chalette do višine 1794 m. Naslednji prevoz z vlakom po zobati železnici smo čakali skoraj dve uri. Izkoristimo priložnost za okrepčilo v bližnjem baru ali nekaj podobnega, cene pa »francoske«
. A kaj bi se obremenjevali s cenami, saj smo v Franciji in hamburger za 8.- EUR je nekaj samoumevnega pa tudi nekakšen topli sendvič za 6.- EUR prav tako.
Končno dočakamo prihod vlakca, s katerim se odpeljemo do Nid D'aigle do višine 2380m. Tukaj izstopimo in hajd v breg. Končno bomo pričeli s preizkušnjo teže svojih rukzakov na plečih, ki jo bomo nosili v naslednjih dveh dneh. Čista jeba, vam povem
.
Po dveh urah prispemo do koče Tete Rousse na višini 3167m. Časa smo imeli dovolj, zato v koči uredimo formalnosti glede spanja (ležišča smo rezervirali že kakšna dva tedna prej), zajtrka,.. razpakiramo in najavimo zajtrk ob 01.30 uri. Vsak svojih misli počasi izgubimo zavest (beri: zadremamo, zaspimo,..) in ob 01.15, ko mi zazvoni budilka, me nihče ne šmirgla, zato tudi sam nadaljujem do 01.30, ko eden za drugim vstanemo in se poberemo iz sobe v jedilnico, kjer nas pričaka zajtrk. Tudi med mnogimi termovkami poiščemo vsak svojo, ki je polna vročega čaja (1 l = 6 EUR), če mu lahko sploh tako rečem. Po glavi smo plačali 12.- EUR, dobili pa smo vsak košček sira, rezino nekakšne salame, po dva kosa kruha, zavitek putra in marmelade (mini), instant kavo v prahu, 1dcl soka in cca 3l vroče vode. Še dobro, da nekateri nismo imeli apetita.
Ob 02.30 odrinemo proti naslednji koči Gouter na višini 3863m. Sledil je blagi vzpon in vsi smo bili v pričakovanju prečenja zloglasnega kuloarja, kateri v povprečju vsako leto vzame 4 življenja
. Sprva malo poslušamo, če bi bilo slišati kakšne padajoče ali leteče kamnite projektile, nato pa ga na primerni razdalji prečimo kar se da hitro. Ugotovimo, da z Jalovčevega ozebnika leti precej pogosteje kot po kuloarju. Po prečenju kuloarja je sledil lažji vzpon po lepo vidni poti v ključih, nakar je sledil strmejši vzpon, kjer je bilo potrebno poprijeti za skalo, ko pa se strmina še bolj postavi pokonci, je v pomoč do stare koče Gouter lepo speljana jeklenica. Od stare do nove koče je samo nekaj minut hoje po izrazitem in zasneženem grebenu. Zanimivo je to, da je bila ta koča v primerjavi z nižjo ležečo Tete Rousse, kjer smo spali, na precej višjem nivoju. Tukaj se opremimo z zimsko opremo, torej dereze, cepin, čelade so bile že itaq na glavah, toplejše rokavice, formiramo tri naveze (2-2-3) in ajmo na sneg
. Sprva blagi klanec je postajal vedno bolj strm, ki ga nikoli ni hotelo biti konca. Ko prispemo do izravnave in se nam pokaže bivak Vallot, se nam šele pokaže veličastnost in razsežnost pogorja in vrha Mont Blanca. S tega mesta dojamemo, da nas najtežji del vzpona šele čaka. Nekoliko se spustimo do vznožja Vallota, nato pa strmo in v ključih po ledenem pobočju do nove izravnave. Z višino z vsakim korakom postajajo noge vse težje in težje, kot bi jih dodatno obteževal.
Po nekako dobrih osmih urah hoje in premaganih 1700m višincev, smo v kompletni postavi osvojili vrh. Mogoče nismo imeli razmere za 100%ne razglede, a že to, da nas je vrh osvojilo vseh 7, je bilo več kot dovolj za veselje. Po končanem fotografiranju utrujeni, se odpravimo po isti poti nazaj, saj so se megle na hitro dvignile in zastrle še pred nekaj minutami veličastne razglede predvsem proti Chamonixu in daleč naprej v notranjost Francije in Švice. Sprva počasi in previdno sestopimo po isti poti po trdni in zasneženi uhojeni poti do Gouterja, kjer odmontiramo opremo, nato pa kar se da hitro mimo Tete Rousse do vlakca na zobati železnici, katerega na srečo ujamemo za rep (5 min pred odhodom)
.
Časovno se nam je vse poklopilo, v nasprotnem primeru bi sledilo še 1500m sestopa do kombija, kar pa ni dišalo nobenemu od nas. Srečo, v skoraj nesreči, sta imela zadnja dva od skupine sedmih, katera sta ob sestopu pri prečenju kuloarja doživela pravo kanonado letečih projektilov v velikosti kubičnega metra ali celo večjih. Imela sta veliko srečo, da nista ostala v kuloarju, katerega smo še zjutraj malodane podcenjevali. Konec dober, vse dobro.