Ko sva se z Jakobom pred slabima dvema letoma spoznala na neki zabavi, sva hitro ugotovila, da so nama gore in plezanje velika skupna točka. Tako je hitro nastala ideja o Mont Blancu, katero sva prejšnji teden uresničila. Imela pa sva tudi to čast, da sta bila z nama med drugim slovenska alpinista Nejc Marčič in Tina Di Batista.
6 se nas je tako prejšnji torek v Chamonixu vkrcalo v 4*4 kombi, ki nas je po strmi in res razdrapani cesti pripeljal na Bellevue, ker gondole in Tramway du Mont Blanc v tem času še ne obratujejo. Po severni strani smo prečili pobočja Mont Lachata in se na sedlu priključili zobati železnici. To so v tem delu ravno začeli plužiti, zato je bilo na njej še ogromno snega. Po snegu smo se vzpeli do koče Tete Rousse, zadnji del po grebenu je bil shojen kar naravnost navzgor. V koči smo srečali Marijo Štremfelj, ki je naslednji dan na vrh vodila svoja klienta. Po ne prav udobni noči smo hitro prečkali Grand Couloir, ki je bil še povsem pod snegom, in v 2 urah prišli do Gouterja. Sledil je kar naporen vzpon na Dome du Gouter, kjer je vzšlo sonce in od koder smo prvič zagledali naš cilj. Malo nad bivakom Vallot se je moral Jakob zaradi težav z višino žal obrniti, nekoliko višje se je obrnila tudi druga trojica. Sam sem se še vedno počutil zelo dobro, čeprav nisem bil aklimatiziran. Tako sva z Nejcem Marčičem vztrajala še dobro uro in okoli desetih dopoldne stala na vrhu Mont Blanca (Marčič že tretjič v tem tednu). Ravno v tem času se je vreme začelo hitro slabšati in tako sva se v snegu spustila nazaj dol. Za nama so vrh osvojili še trije, vsi zatem so se obračali. Nekoga je zaradi izčrpanosti celo reševal helikopter. V Gouterju sem šel kar takoj počivat v udobno posteljo, saj nas je naslednje jutro čakalo še 2000m spusta.
Razmere za vzpon smo imeli tako zares odlične. Obe koči sta bili dokaj polni, a še vedno ni bilo niti blizu poletni gneči. Če povzamem torej super teden, katerega pika na i sta bila še dva dneva razvajanja v Chamonixu po opravljenem vzponu.