V soboto 29.8. je bil planiran obisk Turske gore iz Logarske doline v dvoje, vendar je gripa poskrbela, da sem večer pred odhodom ostal sam.
Ker sem pozabil ugasniti budilko in mi komarji niso dali miru, sem hočeš nočeš sredi noči vstal in se odpeljal proti Kamniku, točen cilj pa ni bil določen. Vožnja do Logarske doline bi bila predolga zato sem parkiral v Kamniški bistrici ter se odpravil proti Kokrskemu sedlu. Na telefonu sem na hitro prebral možne dostope do Grintovca ter še v temi hitel proti Kokrskemu sedlu, kjer so me pričakali prvi jutranji žarki.
Nekako sem imel v spominu, da je možno na vrh po zahtevnejši, daljši, označeni poti in nazaj čez streho. Razen tega, da moram nekaj časa hoditi proti Skuti skozi Mala Vratca si nisem zapomnil prav nič. Priprava pa taka.
Ko sem se ustavil pri tablah, ki so usmerjale na Grintovec če z streho, me je dohitel prijazen možakar, kateremu sem razložil v čem je problem.
Podučil me je, da na vrh vodi pot po grebenu in nato plezalni del na jugovzhodni strani Grintovca, vendar, da je pot neoznačena ter zgoraj plezanje I-II. Nekako mi ni šlo skupaj, vendar je sam tudi nameraval po tej poti in skupaj sva se pred Vratci odpravila levo, na komaj vidno stezico.
Ker je imel počasnejši tempo, sem nadaljeval sam. Pot po grebenu je res izredno lepa in razgledna. Steza se je hitro izgubila med stopinjami ovac, se je pa tu in tam pojavila kakšna stara markacija. Pod grebenom sem nato ves čas opazoval pot o kateri sem še napol zaspan bral v dolini. Pri bivaku pod Grintovcem zavije proti Mlinarskemu sedlu in nato na vrh Grintovca. Vendar pa oznak zanjo iz strani Kokrskega sedla ni bilo. Vreme je bilo kot v pravljici in tudi pot zelo lepo sledljiva. Nekoliko me je skrbel plezalni del, saj sam nisem še hodil po poteh brez jeklenic oziroma klinov.
Izkazalo se je, da je skrb odveč, nekoliko izpostavljen je le vstop v steno nato pa do vrha ni nobenih težav – čudovito z naravnimi oprimki. Srečal nisem nikogar.
Nazaj sem v izjemni vročini sestopil čez streho, obiskovalcev veliko. Na koncu lahko rečem, da me je Grintovec lepo sprejel, čeprav mu pred odhodom nisem izkazal spoštovanja, saj sem se preslabo pripravil in pri startu iz Kokrskega sedla razmišljal celo o Skuti.
Hvala možakarju, ki me je napotil na to lepo pot, tista mimo bivaka bi bila precej daljša. Najnevarnejši del poti je bil z avtom mimo zbiljskega jezera, kjer se je zaključevala zbiljska noč in je mladina zavzela cesto…
Pot po kateri sem nameraval:
http://hribi.net/izlet/suhadolnik_grintovec_cez_kokrsko_in_mlinarsko_sedlo/3/16/651 In tista, ki sem jo opravil:
http://hribi.net/izlet/v_koncu_grintovec_cez_dolge_stene/3/16/5098