Kam s psom?

Beseda "probal", ki sem jo navedel v prejšnjem pisanju pomeni, da me je tisti mali pes dobesedno ugriznil nad čevljem, dvakrat, vendar ni razrtgal hlač ali poškodoval noge. Lastnik nič reagiral, jaz pa sem le povzdignil glas nad psa in sta se potem oba malo odstranila in dala mir, venadr še vedno lajala. Psov se ne bojim in ne kažem strahu niti jih ne izzivam. To je bil le en pripetljaj in upam, da zadnji. Pse, ki jih ima MajaO poznam po karakterju, prav tako Beagle pse in niso prav nič neprijetni psi. Poslušni, le pri Beaglih je treba odpoklic trenirat zelo dolgo, da pes resnično obstane in pride k lastniku, če se že požene za šumom v gozdu. Še enkrat, če me je kdo narobe razumel, ničl nimam proti psom in lastnikom v hribih/gorah. Če bi sam imel psa, bi ziher bil hribovc/gornik, po vsej verjetnosti pasemski nemški ovčar, šolan za psa reševalca.

Zabičal sem si , da se ne oglasim več na to temo. Pa se bom še enkrat in tokrat glede psov zagotovo zadnjič . Zatorej malce na širše

Štiri desetletja že zahajam v gore. Preizkusil in poizkusil sem domala vse, kar planinsko hribovsko gorski svet ponuja. Od množičnih pohodov po lahkih označenih poteh, do brezpotnega samohohodstva v lažjih poplezavanjih. Tako poleti kot pozimi. Tudi en ledni slap je za menoj in nebroj strmih snežnih grap. Da o ljubi mi turni smuki ne bi. Pa kanjoning in rafting kot dodatna vrednost. In padalstvo v tandemu. Prepričan sem bil, da sem preizkusil vse, prav vse kar gorski svet ponuja. Potem pa smo se z MajoO in njenima psičkoma lansko jesen odpravili na Čisti Vrh in . . . .
Ja, in odkril sem nekaj povsem novega glede hribov in gora Neka povsem nova obzorja, za katera bom MajiO hvaležen do konca svojih dni . Obiskovanje nekoristnega sveta v družbi dveh kosmatincev. Dveh lepo vzgojenih, prisrčnih, prijaznih in oh in sploh čudovitih psičkov. S katerimi, in z MajoO seveda enako , je pohajkovanje po karšnihkoliže gričih, hribih in gorah vedno znova enkratno doživetje. Tako prav posebno doživetje, da bomo,kot vse kaže, od konca poletja gorski svet obiskovali z eno kosmato prijateljico več

S pasjimi pozdravi, Turbo

Še ena na temo psov, pa ne samo v hribih. Priznam, da kar pike dobim, ko slišim stavek " saj ne bo nič naredil". Moj sin je na srečo že dovolj visok, da ga psi ne dosežejo več, ko je bil pa majhen, sem pa imela ničkoliko težav zaradi psov. Moj sin je namreč hud astmatik in na smrt alergičen na pse, zato so bili pasji "poljubi" zanj in zame vedno znova huda preizkušnja. Niti božati jih ne sme brez da si takoj temeljito umije roke. Skratka nobenega stika ne sme imeti. Lahko si predstavljate njegove in moje muke, sploh v hribih, ko si daleč od vode in ti začne zatekati obraz od pasjega poljuba. Saj zdravila sem imela vedno s sabo, ampak to so zdravila za astmo, ki ne pomagajo, če ti tako zateče obraz, da niti oči ne moreš odpreti. In da je to vaš mali nadebudnež, ki se mu to vedno znova dogaja. Da sploh ne omenim tega, da ga imajo psi neskončno radi in najprej vedno pritečejo prav k njemu. Vem, da ljudje o tem ne razmišljajo, in da ne mislijo nič slabega, ampak tako pač je. Zato nad prijaznostjo tujih psov nisem nič navdušena, pa čeprav imam rada živali in sem nekoč tudi sama imela psa.
Do vrh glave imam razlaganja da to, da ne misli nič hudega pač ne zadostuje in da je moj sin na smrt alergičen in da naj za božjo voljo primejo psa, da gremo lahko mimo.
Aja, da še dodam, nisem pristaš, psov na vrvico, samo izšolani naj bodo, pa je stvar urejena.

Jaz imam mešanca nemški ovčar in greva vsak dan na trening po bregovih...niti ga ne pokličem, ampak me vedno čaka pred vrati...maha z repom, leta tja in sem, skače....

In potem?
Ko gresta na trening?

Mene moja zverina tudi nadzira pred odhodom. Ko vidi nahrbtnik...
Pa še vedno. Srečevanja z ljudmi in živalmi? Imam psa, pa sem kljub temu eden tistih, ki se psov boji. In razumem ljudi, da hočejo svoj mir. A je tako težko prijeti ali pripeti za tistih par minut da je srečanje mimo? Meni ni, pa tudi drugim ne bi smelo biti. Marsikdo se prav vidno sprosti ko vidi da je kuža res pod kontrolo.
Na komentar brezvestnih lastnikov "saj ne bo nič naredil" pa običajno odgovorim z "pa on to ve?" ali z "JAZ PA". Potem je pa mir. No ja, včasih me čudno gledajo kaj sitnarim ko pa imam tudi jaz psa, ampak tak pač sem.

Kaj še niste nehal?
Jaz bom šel v hribe, s psom, pa če se nekateri razpočite od besa, jeze.....

dore - sam glej, da ga boš imel na štriku, pa drek pospravi za njim....

Vreme se je naredilo, prazniki so pred vrati, situacija v domovini res ni zavidljiva, hribi in gore pa so. Pejte mal na zrak, pa kužije vzemite s sabo, boste videli takoj vam bo lepše.

Zadnjič nisem mogel verjet kako eni (kao) pospravljajo za svojimi psi. Med tekom po bližnjem hribu sem videl kako je ena gospa pobrala drek v vrečko, pogledala na okoli in ga v vrečki preprosto vrgla med drevesa Važno da ga je ona pobrala in dala v vrečko. Včasi človek misli, da ga nič več ne more preseneit, pa vendar...

@jprim: kako pa bi ti imenoval takega, ki pusti da pes skače po tebi in se hihita? Ali pa te nadre, če samo zakričiš od strahu? Ali pa če se braniš njegovega psa te fizično napade?

Kaj je potem če ni psihopat? Neuravnovešen, sadist, prepotentneš, zakompleksanec, ki svoje frustracije sprošča na drugih,...? Eno je jasno menda vsem: pri zdravi tak človek pač ni.

@foxy: še en dokaz kako je nekaterim pasjim lastnikom popolnoma vseeno za ljudi, tudi če bi se mu karkoli naredilo zaradi njegovega psa.

Poprov sprej potem ne bi bil zate ker še pri tako previdni uporabi lahko kaj kapljic prileti na uporabnika(roka s katero šprica) ali človeka blizu njega. Pri zdravem človeku to ni nič, največ malo solzic in rdečica ki že drugi dan izgine za astmatika je pa lahko seveda huje.

Druga možnost je ultrazvočni odganjalec psov a ta slabo deluje na mirne pse, ki ti sicer ne bi nič hoteli.

Zadnja možnost je elektrošoker, pri manj agresivnih psih zadostuje ponavadi že njegov zvok, da skoči stran oz. pobegne.

Kaj pa potem tak človek reče, ko mu rečeš da je sin astmatik? Bom jaz enkrat probal reči, da sem alergičen. Če se bo pa še potem režal ali drl, no potem pa...res nimam besed.

@ sprehajalec: >>>Na komentar brezvestnih lastnikov "saj ne bo nič naredil" pa običajno odgovorim z "JAZ PA".

Ta je dobra, zna biti kdaj uporabljeno. Čeprav imam jaz nekako pravilo, da se branim in grem tiho naprej, tudi če on kaj gopca se ne oglasim. Ker nekateri komaj čakajo da se, da te potem lahko še verbalno zabije. Ignoriraš ga pač!

@MajaO: Verjamem, da mi tvoja psa ne bi nič hotela in da bi bila to pozitivna izkušnja. Vsaj po tem kar tukaj pišeš sklepam da si skrbna in odgovorna lastnica.

Lahko se zmeniva kaj preko ZS. Samo sedaj me ta teden čez praznike ne bo. Ne grem v hribe Potem pa lahko seveda!

Znajo biti eni lastniki psov res čudni, kaj hočemo, nimajo vsi enakih razlogov zato da si omislijo psa. Jaz psa nikoli nisem imel in ga ne mislim imeti, sem se jih pa ob prehodu mimo kakšnih osamljenih kmetij ob planinski poti do sedaj kar nekaj na silo otresel, če sem hotel dalje s celimi hlačami. Vendar moram priznati, da se stanje izboljšuje in je takih odvezanih "gospodarjev kmetij" ki delujejo v radiju do 100 m stran od hiše čedalje manj.

Ampak MajaO, zakaj pa ponujaš pasji drek v dnevnih ali tedenskih količinah? Ali ga mogoče namensko zbiraš in kasneje uporabljaš na vrtu podobno kot hlevski gnoj? Tega še nisem slišal, mi od kmeta vedno naročamo kravjega, ampak je drag. Mestni ste bolj iznajdljivi od nas ruralcev Hvala za nasvet, če bo sila

Kot pravi Igor Zlodej, folk, pejte v hribe, gore, na kak hrib sedaj, ko sta dva super dneva pred vrati in pozabite za vsakdan in teževe in na ta post o psih. Js grem na hrib pa če je kr cel trop psov gor al pa če ga cel trop žge za mano. Bomo vsaj vkup hodli Za ziher bom pa meu eno domačo klobaso zraven in jo lepo potem skupi pomalcamo

MajaO. - Oprosti ampak imaš očitno večje probleme sama s seboj kot pa s tvojima psoma. Žalostno ampak samo tako lahko razumem tvoje nenehno »nabijanje« okoli tega tudi takrat, ko ti nobeden nič noče ampak ljudje samo izražajo svoja mnenja.
Pa še nekaj mene pa verjetno še koga sploh ne zanima, namreč ali boš imela otroke (tvoja odločitev in odločitev partnerja). Je pa kljub temu zelo neprimerno primerjati otroka s psom! Če te moti, da tvojega psa vlečejo za rep, to samo pomeni, da se je preveč približal otrokom. In prav zares ne razumem, kako se lahko hvališ s tem, da si prijazna z otroki, ki lulajo po zelenicah okoli bloka in njihovimi starši… – a mogoče vidiš kakšno zelo veliko razliko v tem, ali na zelenico lula dveletni otrok ali pa tvoj pes? Kdo bi razumel….

Tole je pa že obupno.Psi so, hodijo in bodo hodili v hribe, pa če je komu prav ali ne. Mene velikokrat v hribih motijo ljudje, ki tja ne sodijo.In kaj naredim? Pospešim korak in jih pustim zadaj. Spredaj pa občudujem naravo, vrhove, rožice in se pogovarjam s prijaznimi planinci, takimi s psi ali brez.Bistvo življena je sobivanje ljudi z naravo in živalmi.Tega pa se nekateri še morajo naučiti, na žalost pa se nekateri tega ne bodo naučili nikoli. Vsem želim lepe praznike in veliko lepih uric preživetih v naravi.Imejte se lepo, imejte se radi.