Ne spomnim se, da bi v zimskih mesecih kdaj prišla na Kamniško sedlo in občudovala čudovit razgled, ki se v tem času odpre pred teboj. Potrebno je pa stopiti prav do vrha, ne samo do koče. No ja, lahko tudi v kočo, samo kasneje
In nedelja je bila za to pravi dan. Sva začela na Jermanci pri -8 stopinjah. Pozdravila sva se še z Milanom, s katerim smo se že srečali lani na Mojzesovi Škrbini pod Višem. Povedal je, da se podaja na Zeleniške špice. Upam, da mu je načrt uspel
Pogledi so v nedeljo prav zares jemali sapo. So se lovili na vencu bližnjih gora, Brana in Planjava sta tu kot na dosegu roke, prava stražarja sedla. V daljavi so se bleščali avstrijski vrhovi in vabili na svoje snežene površine.
Kar nekaj obiska do sedla v nedeljo, da bi se pa kdo podajal na Brano ali Planjavo, pa ni bilo videti. Na nogah pa vsi dereze ali derezice, saj brez njih bi bila lahko pot nazaj prehitra.
Dan, za katerega rečeš, da mu ni manjkalo nič
!