Včeraj sva se prijateljem vzpela na Snežnik iz Leskove doline. Odločila sva se, da poskusiva priti na vrh čez Gašperjev hrib. Ker vremenska napoved ni bila najugodnejša, sva bila že ob 6.00 na izhodišču v Leskovi dolini. Ker prijatelj ne smuča prav veliko, sva se na pot podala kar peš v upanju, da se sneg ne bo pregloboko prediral. In res, od začetka pa do dobrih 2 km po poti sva sledila sledem turnih smučarjev in nekega krplarja, ki pa so bile stare že kar nekaj časa. Od drugega km naprej pa so sledi izginile, saj so se predhodniki povzpeli na Snežnik po drugi poti in ne čez Gašperjev hrib, kot midva. Tako nama ni preostalo drugega, kot da začneva utirati svojo gaz. Gaženje se je izkazalo kot izredno naporno, saj je bila ledena skorja na po vrhu snega zelo tanka in se nama je povečini vdiralo do kolen in nekje celo do pasu, čeprav spadava med lažje pohodnike. Po 3h sva dosegla Gašperjev hrib, kjer je sneg končno začel vsaj za silo držati najino težo in se ni več prediral. Nadaljevala sva nekoliko hitreje, vendar se je tu pojavila gosta megla, ki pa naju ni preveč ovirala. Na višini 1700 m so se razmere bistveno poslabšale, vidljivost se je zmanjšala na vsega 15m, začelo je rahlo snežiti, zapihal je močen veter iz smeri morja. Vrh sva dosegla v 4h in 30 min, nato pa hitro začela sestopati proti dolini, saj razmere niso bile ravno rožnate. Za sestop porabila še 3h 30min, sestopala sva v zelo mokrem snegu, saj je nižje jugo naredil svoje. Skupaj sva pregazila dobrih 22km in se utrujena, a zadovoljna, ker sva prva to zimo opravila ta vzpon iz Leskove doline, saj po tej poti čez Gašperjev hrib že skoraj dva meseca ni nihče hodil.