Danes sem opravil že dolgo načrtovano turo na Snežnik v zimskem času. Lani mi je to turo preprečila bolezen, zato se letos toliko bolj veselo vračam. In res je bila zimska tura. Že v vožnji na Sviščake je bilo vedno več in več snega. Od izhodišča naprej pa sploh. Hoja vse do gozdne meje je bila naporna, ker je bil sneg mehak, udirajoč in suh, močno se je mlelo pod nogami in jemalo moči. Pot še ni bila uhojena. Nad gozdno mejo pa je bilo prijetno hoditi, bila sva že toliko pozna, da je sonce sneg malenkost načel in dereze niso bile potrebne in tako vse do vrha. Pod vrhom malo sapice, nato do prijaznih oskrbnikov v koči na okrepčilo. Ob povratku v dolino pa sva šla ob poti, ker so bile na vrh namenjene trume obiskovalcev, stati ob poti pa je bilo nesmiselno. Prijetno utrujena v lepem vremenu sva prišla nazaj do izhodišča. Tudi hoja je bila nekoliko lažja saj je bila uhojena od več kot stotnije pohodnikov,katere sva srečevala proti vrhu lp Borut in Martina.