Prejšnji vikend je bil kot naročen za obisk gora...tudi tistih nižjih, ki pa s svojo nižjo lego prekašajo-vsaj po razgledih, marsikaterega 2tisočaka
. Jz sem hotla nekje spat-bivak ali koča, a tisto prvo me je bolj vleklo. Pa ni prišlo niti do enega, niti do drugega.
Matajur je bil tokratna destinacija... ki je po dokončni odločitvi prehitel Kobariški stol
. Povsem drugačno doživetje, kot pred dvemi leti, ko nas je na vrhu pričakala megla ter seveda mraz.
Skratka, startali sva iz vasi Avsa. A nekoliko višje, kot običajno...po "stari poti"
. Ki prijetno hladi in radosti dušo z kar hitrimi razgledi tja proti Krnu...in še dlje
...proti našim najvišjim vršacem. V gozdu opazive strelne jaške, ki so opomin na pretekle grozote te čudovite pokrajine. Preko Črničevja prideva na Srednji vrh, soseda bolj znanega Mrzlega vrha, ki leži nad Idrsko planino. Prideva do makadamske poti, ki je zares lepa in pripelje do planine. Tu srečava starejša planinca iz Sežane, višje gor pa še znanega primorskega zeliščarja, ki z nama deli nasvete o primerni uporabi določenih zdravilnih rastlinic
. Poučevanje o tem je vedno dobrodošlo, saj nikoli ne veš kdaj boš kaj potreboval. Nato pa desno v hrib. Z višino se odpirajo vedno lepši razgledi.
..ki jih kar ne zmanjka. Prečiva še greben in že sva na vrhu. Očarani in "zadeti" od lepot narave
. Zaželiš si, da bi ti trenutki kar trajali in trajali, in da bi se čas kar ustavil
. Nasmeh na obrazu ter veselje in sreča v očeh sta nepojmljivi...in neprecenljivi
. Kmalu pride za nama prvi gorski kolesar. Ki zapusti vrh po kakih 20min. Tako da imava vrh samo zase. Pa ne za dolgo. Pohodniki, no ja, bolj izletniki-vsaj po obutvi sodeč
, prihajajo iz spodnje koče. Večinoma Italijani. No, tudi slovenska družinica prispe na cilj. Amaterski fotograf naju poduči o bližnjih vrhovih in o primernem času obiska. Strinjava se, da je jesen najlepša za obisk gora. Ko se listje obarva v tople rdeče odtenke
, sonce pa prijetno greje...in ko se obisk gora vidno zmanjša
. Po debeli uri poležavanja in predvsem uživanja je pač treba oditi
...s težkim srcem. Srečave še nekaj planincev, ki bodo spali najbrž v eni izmed koč. Sestopiva v smeri Idrske planine. Mene vleče še na Mrzli vrh...za piko na i
. Spet uživanje...in opazovanje živine na paši. Sestop potem poteka po kolovozni poti mimo podrtih bajt, ki jih je kar nekaj. Nato pa po asfaltni cesti mimo Lovske koče do izhodišča.
Polni novih lepih, kaj lepih, čudovitih vtisov
se vračava v Drežnico, kjer naju čaka prijetna topla postelja... z razgledom na še neobiskani Krn...ki pride na vrsto naslednjič, ko bom v teh koncih.
Za Matajur sta mi starša povedala, da je ob primernem vremenu očarljiv in vreden obiska in da te vrh ne pusti ravnodušnega. In kako sta imela prav. Definitivno se še vrnem
.
Še nekaj sličic....