Danes na Matajurju še en krasen dan. Sonce je prijetno grelo in razen po vrhu in na grebenu, kjer je rahlo vleklo, večino poti skoraj brezveterje.
Z vzponom pričnem v vasi Matajur. Do tu je cesta popolnoma kopna, od vasi do zapore ceste nad vasjo, pa na cesti nekaj malega snega.
Do Rifugio Pelizzo se odpravim kar po cesti in bližnjicah, ki sekajo ovinke.
Od zapore naprej je cesta na debelo pokrita z mehkim snegom. Po cesti vodi lepo utrjena gaz. Malo pod Rifugio Pelizzo se količina snega še poveča, gaz pa se porazgubi v neštetih stopinjah in vijugah smučarjev.
Pri observatoriju zavijem na pot za Fonte Skrila. Pot ni shojena, vendar s krpljami počasi gre. Brez krpelj bi se udiralo vsaj 80 cm. Na planini pri Fonte Skrila se podam za sledmi turnega smučarja, ki vodijo po običajni poti do sedelca, kjer se priključi stara pot z Avse. Stara pot je nedotaknjena, snega pa zelo veliko, brez krpelj bi se ugrezalo do riti.
Snega je toliko, da se sploh ne vidi, kje pelje kolovoz. Povzpnem se proti sedlu, kjer se priključi običajna pot iz Avse. Le ta je shojena, naprej po grebenu pa tudi sledi smučarjev. Na tem delu poti je snega že veliko manj, saj je večinoma spihan do trde podlage.
Z vrha nadaljujem proti Domu na Matajure, kjer pogledam na strmo pot, ki pripelje z Maršinske planine. Snega je bistveno manj kot pred 14 dnevi, marsikje je spihan do trave.
Sama se odpravim po neshojeni poti proti jezercu. Po pobočju opazim vijuge smučarja, ki je odsmučal do hišk na planini in se ponovno vrnil k Domu na Matajure. Tudi pri jezercu ogromno mehkega snega in razen sledi smučarja sama nedotaknjena belina.
Do začetka Maršinske planine jo uberem malo nižje od običajne poti, ki je zaradi ogromne količine snega ni niti slutiti, sicer položna pobočja pa so pridobila nevarno strmino.
Ko se priključim na pot, ki pripelje iz vasi Matajur, se količina snega naenkrat vidno zmanjša, saj ga je po južnih pobočjih večino odpihnilo. Pot iz vasi Matajur je dobro skrpljana in se tudi brez krpelj večinoma ne udira.