Danes sem želela okoli Matajurja skleniti krog, pa mi je razmočen plazeč sneg to preprečil. Tako sem bila le na 3/4 uspešna.
S hojo sem začela na spodnjem parkirišču pod Rifugio Pelizzo. Danes so cesto očistili prav do vrha, tako da je v celoti kopna. Nad Rif. Pelizzo sem zavila levo proti Maršinski planini in obhodila JZ pobočja Matajurja. Na tem delu poti približno 0,5 m snega, ki se kljub temu, da je bil razmočen, ni prediral preveč. Nevarne pa so luknje pod snegom, tako da se mi je parkrat udrlo, zato sem si nadela krlje. Na stezi bo kmalu blato, saj se ta del poti navadno hitro shodi, sedaj, ko po cesti ni več snega, pa bo dostop zanimiv tudi za kolesarje. Pot, ki pripelje na Maršinsko planino iz vasi Matajur, je bila skoraj kopna. Direktna (strma) pot do doma na Matajure kot ponavadi ni zgledala problematična, saj je bilo na njen zelo malo snega.
Nadaljevala sem s prečnim vzponom pod zahodnim pobočjem Matajurja proti hiškam in naprej do jezerca. Prečenje strmega pobočja ni bilo problematično, saj je bil oprijem krplej dober in sneg ni drsel.
Od jezerca proti domu na Matajure so bile stare sledi sicer zabrisane, vendar ta dostop kljub velikim količinam snega ponavadi ni bil nikoli problematičen.
S krpljanjem sem nadaljevala pod SZ pobočji Matajurja proti koncu planine in naprej do sedla pod severnim grebenom. Na poti po planini se mi je enkrat udrlo in s krpljami sem pristala v 1,2 m globoki luknji, ki je nastala pod snegom. Sicer pa je bila hoja prijetna. Pod severnimi pobočji sem opazila kar nekaj sproženih plazov, ki jih je dež skoraj spral. Na tem delu planine je tudi naprava italijanske Civilne zaščite za spremljanje lavinskih razmer. Nekoga ta plazeča pobočja še posebno privlačijo, saj sem že nekajkrat opazila stopinje na najbolj nevarnem delu pobočja.
Nadaljevala sem s prečnim vzponom proti sedlu. Tudi po severnem grebenu sem opazila stare sledi. Vzpona po tej poti še nakaj časa ne priporočam, saj je snega še vedno zelo veliko. Glede na visoke temperature bo ostal razmočen in nevaren za zdrs.
Od sedla sem se spustila pod SV pobočji Matajura in nadaljevala s hojo do križišča s potjo iz Avse. Ta del poti je bil prava krpljarska idila, saj razen živalskih, ni bilo nobenih drugih sledi. Pot iz Avse je zgledala dobro shojena, čeprav je tudi tukaj dež nekoliko zabrisal stare sledi. V snegu so bile vidne tudi sveže sledi enega pohodnika ali pohodnice, ki se mu ni skorja nič udiralo. Po grebenu pot do vrha brez posebnosti.
Z vrha sem se spustila po južnem pobočju do odcepa za Livek. Moj namen je bil obhoditi še JV pobočja po Stari poti in se nato mimo izvira Skrila vrniti na izhodišče pod Rif. Pelizzo.
Temu delu poti sem se doslej izogibala, saj sem od izvira Skrila vendo videla, da tu rado plazi. Prejšnji teden pa se mi je zdelo, da sneg plazi samo še pod kolovozom, nad kolovozom mi je zgledalo kopno. Zato sem se danes podala v tej smeri. Pa nisem prišla prav daleč. Snega je bilo ogromno, namesto širokega kolovoza pa strma pobočja razmočenega snega, ki je še vedno drsel. Ker nisem ljubiteljica adrenalina, sem se kmalu obrnila in nadaljevala s hojo po običjani poti do Rif. Pelizzo. V spodnjem delu poti snega skoraj ni bilo več, razen skrajno levo (navzgor desno), kjer ga je bilo še nekaj. Sledila sem pasu beline in pred observatorijem zavila pod hišo in nadaljevala s spustom do spodnjega parkirišča. V smeri izvira Skrila so bile še vidne moje sledi od prejšnjega tedna.