Matajur

Zelo lep začetek novega leta, slike so čudovite! Srečno tebi in vsem ostalim obiskovalcem gora na vseh poteh, kjer koli boste že hodili!!!

Še naprej nas razvajaj z lepimi slikami s "tvojih" gora!

Včeraj na Matajurju gosta megla. Sprva sem nameravala iz Avse, saj je svetlikanje okoli Krna obetalo vsaj nekaj razgledov. Na izhodišču pa sem se premislila in se odpeljala do Rif. Pelizzo. Po najkrajši poti sem se povzpela do meglenega vrha. Sprva sem nameravala še po grebenu, a me je gosta belina odvrnila od nadaljevanja poti. Sneg se je začel nekje na sredini. Za gor še kar trd, nazaj pa se je na gornjem delu poti na vsakem drugem koraku udrlo tudi do kolen.

Danes, ko bi bil res greh ostati doma, sem izkoristil prelep dan in jo mahnil na Matajur. Štartal sem iz vasi Avsa, pri starem parkirišču, ki sedaj ni več v uporabi. Stalno me je spremljalo (pre)tolpo sonce, nobenega mraza ali pretiranega vetra. Dokler nisem srečal planinca, ki se je vračal, so bile edine stopinje na tej trasi tiste od divjadi. Vedno višje sem šel, vedno več snega je bilo. Saj dalo se je, vseeno pa je bilo udiranje neizbežno. Sreča, da je bila pot od idrske planine naprej že pregažena. Na vrhu Matajurja lep razgled in množica ljudi. Skratka, lepa tura!

Danes na Matajurju iz vasi Matajur. Cesta do vasi kopna, naprej na cestišču zvožen sneg, zglajen tudi do ledu, kar pa ni oviralo številnih avtomobilov, ki so se bolj ali manj uspešno pripeljali do Rif. Pelizzo.
Planinska pot iz vasi Matajur dobro shojena vse do Maršinske planine in naprej proti Domu na Matajure. Tudi proti jezercu in naprej do sedla med Matajurjem in Visoko Glavo shojeno z nekaj več lukenj, tik pod sedlom pa pomrznjeno. S sedla sem skočila najprej na Visoko Glavo. Nato sem nameravala zaokrožiti pod severnimi pobočji Matajurja in se vzpeti po poti, ki pripelje z Avse. Pa sta me sonce in shojena pot zvabila na severni greben. Po globokih luknjah predhodnikov sem premagala pobočje, ki je sicer nevarno za zdrs, naprej pa sneg večinoma spihan do trde podlage. Z malimi derezami je še nekako šlo, bolje pa bi bilo z gorniškimi, ki so tokrat ostale doma. Sicer pa se ob večjih količinah snega, še posebej razmočenega, tej poti raje ognem.
Z vrha sem nadaljevala po vzhodnem grebenu v smeri Avse in naprej po Stari poti čez Ledino. Pot sem skrajšala s spustom po strmih travnatih pobočjih, na katerih je bilo ravno prav snega za krplje, obenem pa premalo, da bi sneg drsel v dolino.
Pot sem zaključila malo po cesti, malo po zasneženih travnatih pobočjih in prikrpljala vse do avta.

O lepotah dneva pa naj raje govorijo fotografije.

Radodarno pobeljen s snegom, sonca v izobilju in grozeči črni oblaki, tako bi opisala današnji Matajur.
Cesta nad vasjo Matajur je bila zaprta. Ker snega še visoko nad vasjo ni bilo videti, cesta pa suha, sem se pognala naprej. Že kmalu je začelo pod gumami drseti, čeprav ledu ni bilo videti, ob 11. uri pri +4 stopinjah in močnemu soncu pa ga tudi nisem pričakovala. Tako sem parkirala ob cesti in z derezicami nadaljevala vzpon po njej. Led se je do večera večinoma stopil, le v smrekovem gozdičku ga še nekaj dni ne bo zmanjkalo. Ob povratku je bilo pod gozdičkom ob cesti vse zaparkirano, le enemu avtu se je uspelo prebiti čez led. Nad gozdičkom je bila cesta kopna še slab kilometer, naprej pa se je količina snega hitro povečevala. Pod Rif. Pelizzo sem zavila na pot mimo izvira Skrila in po nedotaknjeni belini prišla vse do sedla, kjer se priključi stara pot z Livka. Tu sem naletela na sledi smučarja, više na grebenu pa tudi na stopinje dveh pohodnikov. Planinska pot iz Avse ni bila videti shojena. V vpisni knjigi je bil zabeležen le en vpis iz te smeri izpred dveh dni.
V dolino sem se odpravila mimo Doma na Matajure in čez Maršinsko planino, do katere sem zopet uživala v brezmadežnemu snegu. Sicer pa so bila tudi južna pobočja do Rif. Pelizzo po nekdanjem smučišču dobro zasnežena. Z Maršinske planine sem še nekaj korakov nadaljevala v smeri vasi Matajur, nato pa sem jo ubrala kar počez in se v dolgem prečnem spustu le prebila do avtomobila.
Celotno pot sem prekrpljaja, čeprav se sneg ni preveč prediral in bi šlo tudi brez krpelj. Na južnih pobočjih je bil sneg moker, drugje pa suh do rahlo oskorjen, tudi pomrznjen, snežna odeja pa je bila debela do 1,5 m.

Lepe slikce! Sva pa ekipa dveh potem popoldne shodila pot iz Avse Pa kot kaže sva bila tudi edina s tiste strani včeraj na Matajurju. Sva opazila vaše stopinje s krpljami in sva jim sledila po grebenu do vrha.
Sva se pa nasmejala eni gazi, ki je v zgornjem delu hodila brezglavo med vejevjem, kot kaže tista 2 nista poznala letne poti.

Se pa strinjava z vašim opisom Matajurja.

Matajur, Kolovrat, Slap Boka tako sem danes šel, začel na Italjanski strani malo nad vasjo Matajur, po gazi do vrha, vrnil se po smeri prihoda. Po prihodu nazaj se odločim še za Kolovrat, prepešačil nekaj vrhov. Kasneje, ko se sputim z avtom v dolino se odločim še za Slap Boka do razgledne točke, okoli 3/4 ure hoje.

Jst sem šel iz Avse gor. Prav lep dan je bil.
Za nazaj je pa že ratal sneg precej mehak.

...še en kratek video posnetek z vrha Matajurja: http://www.youtube.com/watch?v=QEEuL0p7mGM

Po 13.00 uri je bil Matajur deležen še večjega obiska.

Današnji turoben dan je ravno pravšnji za obujanje spominov na prejšnjo nedeljo. Kot navaja že predhodnik, je bilo obleganje Matajurja res strašno. A to velja le za glavne poti, ki se jim ponavadi ognem. Svojo pot sem pričela v vasi Matajur, se vzpela malo po cesti in malo počez do ovinka pod Rif. Pelizzo, kjer sem zavila na nedotaknjeno belino proti Ledini. Novozapadli sneg se je v kepah nabiral pod krpljami, tako da je bilo napredovanje kar težavno. Obenem pa pravljično lepo pod do tal segajočimi zasneženimi vejami, s katerih se je za vrat usipal sneg, in prijetno hladil od žgočega sonca in napornega krpljanja razgreto telo.
Po uri prebijanja po mehkem snegu sem dosegla kolovoz - Staro pot z Avse. V nadaljevanju je bila hoja nekoliko lažja, saj sta se pred mano že prebila dva krpljarja, ki sta orala ledino iz Avse (enega od junakov sem dva dni kasneje srečala na Kobilji glavi). Proti grebenu sem še potegnila svojo sled, nato pa nadaljevala po avtocesti do obleganega vrha. Gneča na vrhu me je kar ponesla po severnemu grebenu, kjer je bilo na nekaj mestih prav strmo in ledeno, v nadaljevanju pa zmehčano in globoko predirajoče, tako da so krplje prav prišle vse do konca Maršinske planine. Sneg je proti koncu poti do vasi Matajur zamenjalo blato in vrh Matajurja so zagrnili oblaki. Lep dan pa se je še kar nadaljeval s pohajkovanjem ob Nadiži, nabiranjem čemaža, uživanjem v pomladnem cvetju in z ogledom cerkvice v Rožacu (Corno di Rosazzo).

Danes sva se končno odpravila malo na sneg. Cesta do koče Pelizzo je uradno zaprta, toda ker je kopna skoraj do vrha, se veliko ljudi pelje kar naprej in parkira višje. To sva naredila tudi midva, tako sva bila takoj na smučeh. Po poti sva srečala kar nekaj ljudi. Snega je precej, zato je šlo gladko do vrha. Smučanja je seveda malo, a to še kar kvalitetno. Narava, Krn na nasprotni strani, razgled z vrha, kapelica........veliko lepote in dober zrak.

Če prav razumem in vidim, brez krpelj ni za it iz Avse? Sprašujem za naslednji vikend. hvala

Tokrat po dolgem času iz Avse. Prvi sneg na poti po približno pol ure hoje, ko se pot po strmem vzponu za spoznanje položi. Od nedeljske globoke gazi je ostala le utrjena podlaga, ostalo je zgladilo sonce. Pot je bila prehodna brez krpelj, vendar je sneg z višino pridobival na mehkobi. Sama sem šla s krpljami takoj, ko je bilo mogoče. Krpljanje po sicer mokrem, a dokaj kompaktnem snegu, je bilo prav lahkotno, saj sem večinoma sledila zabrisani gazi predhodnikov.

S parkirišča v Avsi sem pričela s hojo po Stari poti in vmes zavila na Srednji in Mrzli vrh. Nadaljevala sem po planinski poti. Namesto na greben (Beneška smer) sem zavila pod severnimi pobočji Matajurja in nadaljevala po nedotaknjeni belini. Po sprva suhem in rahlo oskorjenem, nato pa zmehčanem snegu sem se povzpela do sedla med Matajurjem in Visoko glavo. Najprej me je mikal vzpon po severnemu grebenu, po katerem je bilo videti shojeno. Vendar se mi je zdel sneg preveč zmehčan za varen vzpon in sem se s sedla raje spustila do jezerca na Maršinski planini. Sledil je kratek vzpon do Doma na Matajure in nato po zahodnem grebenu do vrha. Spust po vzhodnem grebenu, namesto po planinski poti proti Avsi pa sem zavila desno in nadaljevala po Stari poti. Sprva po skrpljani in shojeni cesti, nato pa sem sledila gazi skozi gozd. Nadaljevanje čez Idrsko planino, kjer je bil sneg popoldan pošteno zmehčan in drseč. Snežna odeja je segala približno do prve podrte bajte, naprej po kolovozu do Avse pa brez posebnosti.

Visoke temperature in žgoče sonce sneg hitro preobražajo in topijo. Na Idrski planini ga je bilo približno 1m, po grebenu kakšnih 30 cm več. V nedeljo je bila gaz globoka 0,5 m, danes pa poravnana s podlago.
Na italijanski strani je sneg do Rif. Pelizzo. Pot je kopna do spodnjega parkirišča.

V nedeljo še po italijanski strani mimo izvira Skrila.

Suzana, moji komplimenti za vaše fotke! Kar naprej tako. Poslal sem vam ZS. marchy

Iz Avse do Matajurja po označeni "Stari poti", ki ima začetek na (zame) novem prakirišču nad vasjo. Več ali manj brez snega, le tisti del, ki se od odcepa, kjer pot zavije desno na greben s ceste, nadaljuje še malo po cesti in naprej, je še pod snegom. Je bil pa sneg lepo mehek in ni se vdiralo, tako da nič od opreme ni bilo potrebno. Južna pobočja so več ali manj suha. Z vrha smo se spustili na kavo do koče Pelizzo, kjer imajo najmanši pir na svetu (2dcl), potem pa pod kočo nazaj v breg in po stari poti spet do avta. Malo obiska, še kar lepo vreme in malo bolj mrčasti razgledi, na Predelu pa naliv, kot se spodobi.

V soboto z Avse čez Idrsko planino na vrh. Sestop do koče prijateljev Benečije in vrnitev po Stari poti nazaj na izhodišče.
Od Idrske planine proti vrhu je še kar prej gnilega snega. Stara pot je bolj kopna. Pomlad se tu šele začenja in je videti znanilcev tega letnega časa.