Ne vem, zakaj ta dvoličnost, o kateri sem pisal že ob neki drugi temi?
Pred časom jih je veliko občudovalo in "dihalo" z nekom, ki je podiral rekord na planinski transverzali. Pa ne me razumet narobe, tudi sam sem ga občudoval. Njegovo močno voljo, kljub velikim naporom, kljub poškodbam, končati projekt. Pa verjamem, da je tudi on občudoval gorske lepote in užival vsak trenutek, kljub hitremu napredovanju.
Ko pa nekdo objavi, da je prišel v treh urah na Triglav, pa "lop" po njem! V čem je problem, če se sam pri sebi sprašuje, koliko planincev bi bilo na vrhu, če ne bi bilo koč?