Še moje doživetje Triglava...tudi ta vikend. Glede na moj strah pred višino sem Triglav ravno iz tega razloga vedno prestavljala na naslednjo sezono, čeprav sem si zelo želela stati na najvišji gori Slovenije. Četudi iz razloga, da dokažem sebi in prijateljem, da zmorem. Nisem ne vem kakšen ljubitelj gora (ne vsak teden) ampak rada grem.
Šli smo čez Pokljuko (pravijo, da je najdaljša pot pa ni res...je pa verjetno najlažja), na Planiko (čudovito).Od tu pa še isti dan na vrh. Res je bilo veliko ljudi, kar pa zame ni prestavljalo problema, ker sem imela čas za počitek in lepe razglede. Ugotovila sem, da so vsi s katerimi smo se srečali prijazni in strpni. Vzpodbujali smo se med sabo, sploh tistim nam je bilo v pomoč, ki nas je bilo strah. Nekajkrat sem se hotela obrnit nazaj vendar mi je s pomočjo moža in drugih planincev uspelo. Na vrhu sem od sreče spustila še nekaj solzic pa obvezno slikanje zase in za prijatelje. Še za vzpodbudo drugim...iz vrha nazaj, sem bila že prava plezalka...Če povzamem Triglav je za nekoga res mogoče mačji kašelj, za nekatere pa je osebni uspeh. Je enostavno, če nimaš strahu. Da pa strah premagaš zame največ šteje. A ja pa še to...tudi, če ne bi uspela priti na vrh, se ne bi obremenjevala. Čestitam vsem, ki sem jih srečala med potjo in jim zaradi kakršnega koli razloga ni uspelo priti na vrh! Pa drugič, prva je varnost! Za tiste, ki pa ne marate gužve zakaj pa potem vseeno rinete na goro čeprav veste, da je Triglav poleti najbolj obiskan? Pa še to: prespali smo na Planiki (rezervirali smo sobe po telefonu) ravno iz razloga, ker verjetno nimam kondicije priti v enem dnevu gor in dol. Pa še lep dvodnevni izlet je ne pa bezlanje sem in tja. PA SREČNO VSEM!!!