Danes sem izkoristila lepo vreme, napovedane stabilne snežne razmere in še delujočo žičnico na Vogel in si šla pobliže ogledati Spodnje Bohinjske gore, ki so poleti moja prva izbira.
Že ob 8-ih je bilo na smučišču neverjetno toplo. Na smučarskih prograh je bil sneg lepo kompakten, rahlo pomrznjen. Izven urejenih prog pa se je že zjutraj udiralo do kolen.
Od zgornje postaje sedežnice Šija sem se odpravila v smeri Rodice. Brez krpelj ni šlo, saj se je preveč prediralo. Na strmih pobočjih pa so krplje po mokrem snegu preveč drsele. Tako sem se nekajkrat preobula iz krpelj v dereze in obratno. Na delčku vzpona pod Zah.Suho je bil sneg celo rahlo pomrznjen, više pa se mi je spet udrlo do ruševja. Po dobri uri hoje sem bila že tako zmučena, kot da hodila najmanj trikrat toliko. Zato sem se pod Čez suho obrnila in se spustila do planine Suha.
Tam sem se ob ubranem ptičjem petju malo nastavila žgočim sončnim žarkom in uživala v samoti, dokler nista mimo pripeljala dva smučarja.
Prismučala sta z vrha Rodice. Po njunem pripovedovanju je bila sneg proti vrhu ob njujen prihodu še trden.
Odpeljala sta se v dolino, jaz pa sem nadaljevala s krpljami kmalu za njima.
Od začetka je bil spust skozi gozd kar prijeten, čeprav so po razmočenem snegu krplje kar letele. Pri prečenju strme grape je z veliko previdnosti tudi še nekako šlo, saj je bila gaz od smučarjev dobro utrjena. Spust po grapi pa je bil prava mora. Za krplje je bilo preveč strmo in drseče, brez pa se je udiralo do kolen. Takoj, ko je strmina popustila, sem si jih zopet nadela in hodila z njimi do konca poti. Nad grapo me je prehitel še en smučar, ki je povedal, da so bile včeraj, ko je bil na Rodico organiziran tradicionalni turni smuk, snežne razmere bistveno boljše kot danes, saj se je sneg ojužil šele sredi dneva.
Smučarji so se po cesti odpeljali do Laškega Rovta, jaz pa sem se podala po običajni planinski poti proti Ribčevemu Lazu. Na tem delu poti sem videla le nekaj dni staro, že zabrisano sled smuči. Brez težav sem prikrpljala do mesta, kjer bi morala prečkati Suho, čeprav sem morala v spodnjem delu poti par metrov po kopnem. Vmes sem poskusila tudi brez krpelj, pa se je zelo udiralo, pod snegom so bile tudi nevarne luknje.
Prečkanje Suhe zaradi visokega vodostaja ni bilo mogoče, zato sem se vrnila do ceste in nadaljevala nekaj časa po njen. Pri pravljični hiški sem zavila levo in sledila stopinjam po zasneženi gozni poti vse do novo nastajajočega zaselka. Od tam sem po makadamski cesti že v nekaj minutah prišla do prvih hiš v Ribčevam Lazu. Po še nekaj minutah hoje med hišami sem prispela do centra kraja in Bohinjskega jezera.